Ob evangeljskih drobtinicah z Gospodarjeve mize pomislim na drobtinice na oltarju. Ministrant na začetku darovanjskega dela na oltarno mizo razgrne korporal – prtič, ki nosi po spremenjenju darov Jezusovo Telo. Prtič se iz praktičnega razloga razpira navzven in zlaga navznoter, da drobtinice od lomljenja velike hostije ne padejo kamor koli, ampak na prtič in tam ostanejo. Najsvetejše – Jezus v posvečenem kruhu – nam je najbolj svet, zato smo spoštljivi tudi do drobtinic od te

»Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!« je evangelist Matej zapisal po Petrovem križanju v Rimu in po prvem splošnem preganjanju kristjanov leta 64 (evangelij je nastal med leti 70 do 80 – po padcu Jeruzalema). Zgodbi o nevihti (ko Jezus pomiri vihar v 8. poglavju in hoja po vodi v 14. poglavju Matejevega evangelija) obravnavata vprašanja nevarnosti, strahu in vere. V obeh zgodbah se zdi, da čoln predstavlja Cerkev, ki jo preganjajo skušnjave, preizkušnje in preganjanja. V ob

Moja duša je žejna živega Boga. Psalmist zapoje: »Kakor hrepeni jelen po potokih voda, tako hrepeni moja duša po tebi, o Bog. Mojo dušo žeja po Bogu, po živem Bogu. Kdaj bom prišel in se pojavil pred Božjim obličjem?« (Ps 42,2-3). Lahko greste v puščavo in vidite, kako hudo je živalim, če Bog ne pošlje vode. Vendar vsaka puščava premore oazo, kjer lahko ljudje in živali dobijo vodo, da se lahko odžejajo. Brez vode namreč ne moremo preživeti. Izaija je evangeljski prerok iz 8.

Na god sv. Ane in sv. Joahima, Jezusovih starih staršev, obhajamo dan starih staršev in ostarelih. To je priložnost, da se z globoko hvaležnostjo spomnimo vseh, ki so nam podarili življenje, neprecenljive življenjske izkušnje, vero in modrost. Papež Leon XIV. v letošnji poslanici za 6. svetovni dan starih staršev in ostarelih z geslom: »Blagor tistemu, ki ni izgubil upanja« (Sir 14,2) poudarja, da starost ni čas odvečnosti, ampak čas posebnega poslanstva. Starejši niso breme

Našemu »ta glavnemu«, Jezusu, kmetijstvo ni delalo težav. Čeprav se je bolj ukvarjal z obrtjo, s tesarstvom, je bil zelo doma v pridelavi hrane in pijače. Toliko koristnega je pobral iz opazovanja in sodelovanja pri vsem, kar je potrebno za življenje. Nam, sodobnikom, je kmetijstvo že malo tuje, ker vse dobimo na trgu ali v trgovini. Pa vendar so nam njegove primerjave in nauki odlična šola za vsakdanje življenje. Prav vse, kar nas obdaja, kar je in iz česar živimo, je znamen

V središču današnjega bogoslužja je tema o Božji besedi. V berilu iz knjige preroka Izaija Bog svojo - Božjo - besedo primerja z dežjem, ki prihaja izpod neba in se ne vrača tja, dokler zemlje ne napoji, ji da rodovitnost in rast, da bi dala seme sejalcu in kruha lačnim. Tako jasno pokaže na poslanstvo Božje besede: obroditi sad v poslušalcu. Tudi evangelij govori o Božji besedi; Jezus zanjo uporabi podobo semena, ki pade enkrat ob pot, drugič na kamen, potem med trnje in kon

Danes se spominjamo dveh velikih misijonarjev, Cirila in Metoda, ki ju je Bog izbral, da poneseta evangelij med slovanske narode. Čeprav sta bila po rodu Grka, sta se že v mladosti naučila slovanskega jezika. Ciril se je v spisih sv. Gregorija Nazianškega naučil, kako pomemben je pri posredovanju Božjega razodetja jezik. Izrazil je željo, da bi ga v služenju Bogu posnemal, zato je prosil Kristusa, naj govori prek njega v slovanskem jeziku. Še preden sta se napotila med Slovan

Kristjani lahko danes gledajo nogomet ure in ure, ne zmorejo pa biti eno uro pri sveti maši ali nekaj minut na dan moliti ali brati Sveto pismo. Stare mame se sprašujejo, kje so zavozile pri vzgoji, da gre vera pri njihovih otrocih in vnukih svojo pot. Imamo pa sredi cerkvenega občestva kakšno sv. Moniko, ki vztrajno moli za spreobrnjenje svojih otrok in vnukov in ne popušča. Zaveda se, da ni zaman nobena molitev, ki jo izreka v duhu in resnici (prim. Jn 4,23-24). Gostoljubje

Evangelij opozarja na dve veliki resnici: nič, kar je skrito, ne bo ostalo skrito, in človekova največja skrb ne sme biti usmerjena v telo, ampak v dušo. Veliko pozornosti namenjamo temu, kako nas vidijo drugi. Skrivamo svoje slabosti, napake in grehe. Gradimo podobo o sebi, ki je pogosto lepša od resničnosti. Jezus pa jasno pove: »Nič ni zakritega, kar se ne bo razodelo.« Te besede niso grožnja, ampak povabilo k resnici. Pred Bogom ni mask in ni skrivališč. On vidi v srce, p

Vesolje, naš planet – Zemlja, življenje na Zemlji in njegova skrivnostnost, naš duhovni svet, odnosi do narave in do soljudi, vse to so velika vprašanja in hkrati naloge, ki jih moramo razumeti in primerno tudi živeti. Bog – Stvarnik vsega tega, z zakonitostmi narave vodi in vzdržuje vse dogajanje v tem čudovitem svetu. Narava sama zelo dobro deluje po svojih zakonih. Zgodovina in sedanje razumevanje dogajanja je velika zgodba neverjetne »pameti« Boga Stvarnika. Za razumna bi

Svoja pričakovanja običajno gradimo na tem, česar smo navajeni, in na verjetnosti, ki jo predvidevamo po logiki. A v veri takšna verjetnost bodisi iz navade bodisi iz logike hitro pade, saj Bog preseneča. Vedno znova. Za očaka Abrahama je bilo veliko presenečenje, ko mu je Bog obljubil, da bo iz njega - priletnega - naredil velik narod, in to v času, ko s Saro še nista imela potomca. Toliko večje presenečenje je bilo, ko je dejansko dobil sina Izaka. In kmalu je bil spet nema

Skrivnost Svete Trojice je temeljni nauk krščanske vere, ki ga ne razumemo z glavo, temveč s srcem. Uči nas, da so v enem Bogu tri različne Božje osebe: Oče, Sin in Sveti Duh, ki si delijo isto Božjo naravo v enem Bogu. Naš um ne more dojeti tega nauka, ki uči, da 1 + 1 + 1 = 1 in ne 3. Vendar verujemo v to skrivnost, ker jo je Jezus, ki je Bog, jasno učil, evangelisti so jo zapisali, cerkveni očetje so jo poskušali razložiti, prvi nicejski koncil (leta 325) in prvi carigrajs

Če je prišla Cerkev na binkošti iz dvorane zadnje večerje, potem lahko rečemo, da je v nekem smislu ni nikdar zapustila. Binkošti ne spadajo samo v preteklost. Cerkev je vedno v dvorani zadnje večerje, kjer je njeno srce, evharistija. Kot apostoli z Jezusovo materjo Marijo vztrajamo kot Cerkev v ponižni molitvi za dar tistega Duha, ki prinaša življenje. Brez tega daru Duha, ki veje, kjer hoče, bi Cerkev že zdavnaj razpadla in izginila z obličja zgodovine. Binkoštni dogodek po

Na praznik vnebohoda se spomnimo, da je Jezus štirideseti dan po vstajenju odšel v nebesa. Ta dogodek pomeni dopolnitev njegovega poslanstva na zemlji. Jezus je prišel med ljudi, da je oznanil Božjo ljubezen in z vstajenjem premagal smrt. Sveti Pavel opozori na Božjo moč: s svojo daritvijo na križu je odkupil vse grehe in »po delovanju njegove silne moči« (Ef 1,20) premagal poglavarja teme. Z vnebohodom je odšel na svoje mesto v nebeški slavi, na Očetovo desnico, kjer izvršuj

To je čudovita, tolažeča obljuba apostolom, ki se po Jezusovem vstajenju od mrtvih vedno bolj zavedajo, da Jezusa, takšnega, kot so ga spoznavali, doživljali, ne bodo več videvali. Obljublja, da odhaja k svojemu Očetu, da jim pripravi prostor, ko bodo tudi sami zapustili ta svet, da pa bo z njimi po Svetem Duhu, ki ga bo poslal. Res je. Doživeli so prihod Svetega Duha in njegov prihod je popolnoma spremenil njihov način življenja. V moči Svetega Duha so začeli oznanjati evang

Bitje srca je poleg dihanja eden temeljnih procesov življenja. Če je enakomerno in ravno prav hitro, človek normalno živi, se giblje, dela. Če ga kaj vrže iz ritma, nastopijo težave. Porušenje srčnega ritma je lahko posledica bolezni (aritmija …), lahko pa tudi posledica čustvenega ali duhovnega stanja človeka, ki prav tako vpliva na bitje srca, morda še bolj kot bolezni srca in ožilja. Pomladni meseci, zlasti maj, s prebujanjem narave prinašajo s seboj razloge za srčne nemir

Četrta velikonočna nedelja je tudi nedelja Dobrega pastirja in svetovni dan molitve za duhovne poklice. Papež Leon XIV. v svoji poslanici med drugim piše: »V Janezovem evangeliju se Jezus opiše kot ʼdobri pastirʼ (ὁ ποιμὴν ὁ καλός – ʼo poimèn o kalosʼ) (Jn 10,11). Ta izraz se nanaša na pastirja, ki je popoln, pristen in zgleden, saj je pripravljen dati življenje za svoje ovce in tako razodeti Božjo ljubezen. On je pastir, ki nas pritegne k sebi, čigar pogled razkriva, da je ž

Dva učenca, Kleopa in drugi, neimenovani učenec, sta potovala iz Jeruzalema v 11 kilometrov oddaljeni Emavs. Njuna pot je bila dolga in težka zaradi razočaranja, ki sta ga doživela na véliki petek. Konec je bilo idealizma, ki je poganjal njun vsakdanjik. Prej sta svoje načrte postavila na Jezusa, ki je bil zanju Mesija in Odrešenik. Žal pa se je vse to podrlo kot hišica iz kart z dogodkom na Golgoti. Ko se oddaljujeta od Jeruzalema, kraja našega odrešenja, se učenca srečata z

Nedeljo Božjega usmiljenja obhajamo prvo nedeljo po veliki noči. Velikonočni dogodki razodevajo skrivnost naše vere: zmago luči nad temo, življenja nad smrtjo, svetosti nad grehom; praznik Božjega usmiljenja to skrivnost poglobi, saj poudari, da Bog Ljubezni vsakemu človeku ponuja roko za nov začetek. Izvor praznika sega v začetek krščanstva, ko so drugo velikonočno nedeljo poimenovali bela nedelja . Novokrščenci so pri velikonočni vigiliji po krstni kopeli, ko so bili očišče

Ob blagoslovu zelenja na cvetno nedeljo prebiramo evangeljski odlomek o Jezusovem slovesnem prihodu v Jeruzalem ob praznovanju pashe – judovske velike noči. Vsako leto so jo slovesno obhajali v spomin na rešitev iz egiptovske sužnosti. Naša prisotnost z zelenjem, oljčnimi vejicami, snopi ali butarami nam pomaga, da se vživimo v ta slovesni trenutek. Vzdušje dodatno povzdigne številčna udeležba vernikov. In vse skupaj pripomore – podobno kot na kakšni tekmi med navijači –, da