V središču današnjega bogoslužja je tema o Božji besedi. V berilu iz knjige preroka Izaija Bog svojo - Božjo - besedo primerja z dežjem, ki prihaja izpod neba in se ne vrača tja, dokler zemlje ne napoji, ji da rodovitnost in rast, da bi dala seme sejalcu in kruha lačnim. Tako jasno pokaže na poslanstvo Božje besede: obroditi sad v poslušalcu. Tudi evangelij govori o Božji besedi; Jezus zanjo uporabi podobo semena, ki pade enkrat ob pot, drugič na kamen, potem med trnje in kon

Danes se spominjamo dveh velikih misijonarjev, Cirila in Metoda, ki ju je Bog izbral, da poneseta evangelij med slovanske narode. Čeprav sta bila po rodu Grka, sta se že v mladosti naučila slovanskega jezika. Ciril se je v spisih sv. Gregorija Nazianškega naučil, kako pomemben je pri posredovanju Božjega razodetja jezik. Izrazil je željo, da bi ga v služenju Bogu posnemal, zato je prosil Kristusa, naj govori prek njega v slovanskem jeziku. Še preden sta se napotila med Slovan

Kristjani lahko danes gledajo nogomet ure in ure, ne zmorejo pa biti eno uro pri sveti maši ali nekaj minut na dan moliti ali brati Sveto pismo. Stare mame se sprašujejo, kje so zavozile pri vzgoji, da gre vera pri njihovih otrocih in vnukih svojo pot. Imamo pa sredi cerkvenega občestva kakšno sv. Moniko, ki vztrajno moli za spreobrnjenje svojih otrok in vnukov in ne popušča. Zaveda se, da ni zaman nobena molitev, ki jo izreka v duhu in resnici (prim. Jn 4,23-24). Gostoljubje

Evangelij opozarja na dve veliki resnici: nič, kar je skrito, ne bo ostalo skrito, in človekova največja skrb ne sme biti usmerjena v telo, ampak v dušo. Veliko pozornosti namenjamo temu, kako nas vidijo drugi. Skrivamo svoje slabosti, napake in grehe. Gradimo podobo o sebi, ki je pogosto lepša od resničnosti. Jezus pa jasno pove: »Nič ni zakritega, kar se ne bo razodelo.« Te besede niso grožnja, ampak povabilo k resnici. Pred Bogom ni mask in ni skrivališč. On vidi v srce, p

Vesolje, naš planet – Zemlja, življenje na Zemlji in njegova skrivnostnost, naš duhovni svet, odnosi do narave in do soljudi, vse to so velika vprašanja in hkrati naloge, ki jih moramo razumeti in primerno tudi živeti. Bog – Stvarnik vsega tega, z zakonitostmi narave vodi in vzdržuje vse dogajanje v tem čudovitem svetu. Narava sama zelo dobro deluje po svojih zakonih. Zgodovina in sedanje razumevanje dogajanja je velika zgodba neverjetne »pameti« Boga Stvarnika. Za razumna bi

Svoja pričakovanja običajno gradimo na tem, česar smo navajeni, in na verjetnosti, ki jo predvidevamo po logiki. A v veri takšna verjetnost bodisi iz navade bodisi iz logike hitro pade, saj Bog preseneča. Vedno znova. Za očaka Abrahama je bilo veliko presenečenje, ko mu je Bog obljubil, da bo iz njega - priletnega - naredil velik narod, in to v času, ko s Saro še nista imela potomca. Toliko večje presenečenje je bilo, ko je dejansko dobil sina Izaka. In kmalu je bil spet nema

Skrivnost Svete Trojice je temeljni nauk krščanske vere, ki ga ne razumemo z glavo, temveč s srcem. Uči nas, da so v enem Bogu tri različne Božje osebe: Oče, Sin in Sveti Duh, ki si delijo isto Božjo naravo v enem Bogu. Naš um ne more dojeti tega nauka, ki uči, da 1 + 1 + 1 = 1 in ne 3. Vendar verujemo v to skrivnost, ker jo je Jezus, ki je Bog, jasno učil, evangelisti so jo zapisali, cerkveni očetje so jo poskušali razložiti, prvi nicejski koncil (leta 325) in prvi carigrajs

Če je prišla Cerkev na binkošti iz dvorane zadnje večerje, potem lahko rečemo, da je v nekem smislu ni nikdar zapustila. Binkošti ne spadajo samo v preteklost. Cerkev je vedno v dvorani zadnje večerje, kjer je njeno srce, evharistija. Kot apostoli z Jezusovo materjo Marijo vztrajamo kot Cerkev v ponižni molitvi za dar tistega Duha, ki prinaša življenje. Brez tega daru Duha, ki veje, kjer hoče, bi Cerkev že zdavnaj razpadla in izginila z obličja zgodovine. Binkoštni dogodek po

Na praznik vnebohoda se spomnimo, da je Jezus štirideseti dan po vstajenju odšel v nebesa. Ta dogodek pomeni dopolnitev njegovega poslanstva na zemlji. Jezus je prišel med ljudi, da je oznanil Božjo ljubezen in z vstajenjem premagal smrt. Sveti Pavel opozori na Božjo moč: s svojo daritvijo na križu je odkupil vse grehe in »po delovanju njegove silne moči« (Ef 1,20) premagal poglavarja teme. Z vnebohodom je odšel na svoje mesto v nebeški slavi, na Očetovo desnico, kjer izvršuj

To je čudovita, tolažeča obljuba apostolom, ki se po Jezusovem vstajenju od mrtvih vedno bolj zavedajo, da Jezusa, takšnega, kot so ga spoznavali, doživljali, ne bodo več videvali. Obljublja, da odhaja k svojemu Očetu, da jim pripravi prostor, ko bodo tudi sami zapustili ta svet, da pa bo z njimi po Svetem Duhu, ki ga bo poslal. Res je. Doživeli so prihod Svetega Duha in njegov prihod je popolnoma spremenil njihov način življenja. V moči Svetega Duha so začeli oznanjati evang

Bitje srca je poleg dihanja eden temeljnih procesov življenja. Če je enakomerno in ravno prav hitro, človek normalno živi, se giblje, dela. Če ga kaj vrže iz ritma, nastopijo težave. Porušenje srčnega ritma je lahko posledica bolezni (aritmija …), lahko pa tudi posledica čustvenega ali duhovnega stanja človeka, ki prav tako vpliva na bitje srca, morda še bolj kot bolezni srca in ožilja. Pomladni meseci, zlasti maj, s prebujanjem narave prinašajo s seboj razloge za srčne nemir

Četrta velikonočna nedelja je tudi nedelja Dobrega pastirja in svetovni dan molitve za duhovne poklice. Papež Leon XIV. v svoji poslanici med drugim piše: »V Janezovem evangeliju se Jezus opiše kot ʼdobri pastirʼ (ὁ ποιμὴν ὁ καλός – ʼo poimèn o kalosʼ) (Jn 10,11). Ta izraz se nanaša na pastirja, ki je popoln, pristen in zgleden, saj je pripravljen dati življenje za svoje ovce in tako razodeti Božjo ljubezen. On je pastir, ki nas pritegne k sebi, čigar pogled razkriva, da je ž

Dva učenca, Kleopa in drugi, neimenovani učenec, sta potovala iz Jeruzalema v 11 kilometrov oddaljeni Emavs. Njuna pot je bila dolga in težka zaradi razočaranja, ki sta ga doživela na véliki petek. Konec je bilo idealizma, ki je poganjal njun vsakdanjik. Prej sta svoje načrte postavila na Jezusa, ki je bil zanju Mesija in Odrešenik. Žal pa se je vse to podrlo kot hišica iz kart z dogodkom na Golgoti. Ko se oddaljujeta od Jeruzalema, kraja našega odrešenja, se učenca srečata z

Nedeljo Božjega usmiljenja obhajamo prvo nedeljo po veliki noči. Velikonočni dogodki razodevajo skrivnost naše vere: zmago luči nad temo, življenja nad smrtjo, svetosti nad grehom; praznik Božjega usmiljenja to skrivnost poglobi, saj poudari, da Bog Ljubezni vsakemu človeku ponuja roko za nov začetek. Izvor praznika sega v začetek krščanstva, ko so drugo velikonočno nedeljo poimenovali bela nedelja . Novokrščenci so pri velikonočni vigiliji po krstni kopeli, ko so bili očišče

Ob blagoslovu zelenja na cvetno nedeljo prebiramo evangeljski odlomek o Jezusovem slovesnem prihodu v Jeruzalem ob praznovanju pashe – judovske velike noči. Vsako leto so jo slovesno obhajali v spomin na rešitev iz egiptovske sužnosti. Naša prisotnost z zelenjem, oljčnimi vejicami, snopi ali butarami nam pomaga, da se vživimo v ta slovesni trenutek. Vzdušje dodatno povzdigne številčna udeležba vernikov. In vse skupaj pripomore – podobno kot na kakšni tekmi med navijači –, da

Zgodba o obuditvi Lazarja se začne s sporočilom sester Marije in Marte, da je njun brat Lazar, ki ga ima Gospod rad, bolan. Jezusov takojšen odgovor je, da »ta bolezen ni za smrt, ampak v Božje veličastvo, da bo po njej poveličan Božji Sin« (Jn 11,4). Ko je Jezus prišel v Betánijo, je bil Lazar že štiri dni v grobu. Splošno judovsko prepričanje je bilo, da ko človek umre, njegova duša ostane blizu telesa tri dni, preden se preseli v duhovni svet. Žalni obredi so običajno traj

Smo na sredini postnega časa. Vstopni spev četrte postne nedelje se glasi: »Laetare Jerusalem – Veseli se, Jeruzalem!« To je vabilo k veselju sredi spokornega časa; bliža se namreč velika noč. Spominjanje bližajoče se zmage Kristusa nad grehom in smrtjo. Na nedeljo Laetare je poudarjena Kristusova luč, ki razsvetljuje slepe in nas kliče k veselju in prijateljstvu z Bogom. Bog je v dneh stvarjenja dejal: »Bodi svetloba!« (1 Mz 1,3-4). Psalmist občuduje Stvarnika in ga povel

Mojzes je imel težko nalogo, ko je vodil svoje ljudstvo. Vedno znova se je kaj zgodilo, da so godrnjali in dvomili v svojega Boga. Kraju, kjer je pritekla voda, je Mojzes dal ime Masa in Meriba. Masa pomeni ʼpreizkušnjaʼ ali ʼskušnjavaʼ. Izraelci so preizkušali/dvomili/izzivali Boga: »Ali je Gospod med nami ali ne?« Meriba pomeni ʼprepiranjeʼ. Ljudstvo se je prepiralo z Mojzesom. Jezus pri vodnjaku sreča Samarijanko. V pogovoru se izkaže, da je žena daleč stran od pravoverni

Spremenitev na gori je Jezusov veličastni dogodek, ki so ga deležni trije izbrani učenci. Ko prispejo na goro, se Jezusov videz nenadoma spremeni in zasije s svetlobo, katere vir ni znan. Jezusov obraz je »zasijal kakor sonce« , kar nas spomni na Mojzesa, ko je po pogovoru z Bogom prišel z gore Sinaj z žarečim obrazom (prim. 2 Mz 34,29). Jezus je novi Mojzes, ki prinaša dokončno razodetje Božje Postave. Nekdaj se je Jezusovo razsvetljenje pripisovalo snopu svetlobe z neba, ki

Dragi bratje in sestre, post je čas, v katerem nas Cerkev z materinsko skrbjo vabi, naj Božjo skrivnost ponovno postavimo v središče svojega življenja, da bi naša vera ponovno našla zagon in se srce ne bi izgubljalo sredi nemira in raztresenosti vsakdanjega življenja. Vsaka pot spreobrnjenja se začne takrat, ko dovolimo, da nas Beseda doseže in jo sprejmemo s poslušnostjo duha. Obstaja torej povezava med darom Božje Besede, prostorom gostoljubnosti, ki ji ga ponudimo, in preo