Nedeljo Božjega usmiljenja obhajamo prvo nedeljo po veliki noči. Velikonočni dogodki razodevajo skrivnost naše vere: zmago luči nad temo, življenja nad smrtjo, svetosti nad grehom; praznik Božjega usmiljenja to skrivnost poglobi, saj poudari, da Bog Ljubezni vsakemu človeku ponuja roko za nov začetek. Izvor praznika sega v začetek krščanstva, ko so drugo velikonočno nedeljo poimenovali bela nedelja . Novokrščenci so pri velikonočni vigiliji po krstni kopeli, ko so bili očišče

Ob blagoslovu zelenja na cvetno nedeljo prebiramo evangeljski odlomek o Jezusovem slovesnem prihodu v Jeruzalem ob praznovanju pashe – judovske velike noči. Vsako leto so jo slovesno obhajali v spomin na rešitev iz egiptovske sužnosti. Naša prisotnost z zelenjem, oljčnimi vejicami, snopi ali butarami nam pomaga, da se vživimo v ta slovesni trenutek. Vzdušje dodatno povzdigne številčna udeležba vernikov. In vse skupaj pripomore – podobno kot na kakšni tekmi med navijači –, da

Zgodba o obuditvi Lazarja se začne s sporočilom sester Marije in Marte, da je njun brat Lazar, ki ga ima Gospod rad, bolan. Jezusov takojšen odgovor je, da »ta bolezen ni za smrt, ampak v Božje veličastvo, da bo po njej poveličan Božji Sin« (Jn 11,4). Ko je Jezus prišel v Betánijo, je bil Lazar že štiri dni v grobu. Splošno judovsko prepričanje je bilo, da ko človek umre, njegova duša ostane blizu telesa tri dni, preden se preseli v duhovni svet. Žalni obredi so običajno traj

Smo na sredini postnega časa. Vstopni spev četrte postne nedelje se glasi: »Laetare Jerusalem – Veseli se, Jeruzalem!«  To je vabilo k veselju sredi spokornega časa; bliža se namreč velika noč. Spominjanje bližajoče se zmage Kristusa nad grehom in smrtjo. Na nedeljo Laetare  je poudarjena Kristusova luč, ki razsvetljuje slepe in nas kliče k veselju in prijateljstvu z Bogom. Bog je v dneh stvarjenja dejal: »Bodi svetloba!«  (1 Mz 1,3-4). Psalmist občuduje Stvarnika in ga povel

Mojzes je imel težko nalogo, ko je vodil svoje ljudstvo. Vedno znova se je kaj zgodilo, da so godrnjali in dvomili v svojega Boga. Kraju, kjer je pritekla voda, je Mojzes dal ime Masa in Meriba. Masa pomeni ʼpreizkušnjaʼ ali ʼskušnjavaʼ. Izraelci so preizkušali/dvomili/izzivali Boga: »Ali je Gospod med nami ali ne?«  Meriba pomeni ʼprepiranjeʼ. Ljudstvo se je prepiralo z Mojzesom. Jezus pri vodnjaku sreča Samarijanko. V pogovoru se izkaže, da je žena daleč stran od pravoverni

Spremenitev na gori je Jezusov veličastni dogodek, ki so ga deležni trije izbrani učenci. Ko prispejo na goro, se Jezusov videz nenadoma spremeni in zasije s svetlobo, katere vir ni znan. Jezusov obraz je »zasijal kakor sonce« , kar nas spomni na Mojzesa, ko je po pogovoru z Bogom prišel z gore Sinaj z žarečim obrazom (prim. 2 Mz 34,29). Jezus je novi Mojzes, ki prinaša dokončno razodetje Božje Postave. Nekdaj se je Jezusovo razsvetljenje pripisovalo snopu svetlobe z neba, ki

Dragi bratje in sestre, post je čas, v katerem nas Cerkev z materinsko skrbjo vabi, naj Božjo skrivnost ponovno postavimo v središče svojega življenja, da bi naša vera ponovno našla zagon in se srce ne bi izgubljalo sredi nemira in raztresenosti vsakdanjega življenja. Vsaka pot spreobrnjenja se začne takrat, ko dovolimo, da nas Beseda doseže in jo sprejmemo s poslušnostjo duha. Obstaja torej povezava med darom Božje Besede, prostorom gostoljubnosti, ki ji ga ponudimo, in preo

Z veseljem in hvaležnostjo smo letos vstopili v praznovanje 20-letnice naše mlade celjske škofije, ki je bila ustanovljena 7. aprila, razglašena pa 21. maja 2006. Povabljeni ste, da se v nedeljo, 31. maja, popoldne pri sveti maši v stolnici za ta dar škofije skupaj zahvalimo. Dvajset let je sicer v zgodovini vesoljne Cerkve le kratek utrip, a za vse, ki smo in ste v to zgodbo vtkali svoja leta, molitve in trud, je to dragocen čas zorenja, učenja in nabiranja novih življenjski

Bratje in sestre, ne ugasnite svoje luči. Ste sol v družini, na delovnem mestu, v družbi. V družini smo sol, ko ohranjamo vero z molitvijo pred obroki. V službi smo sol, ko izbiramo poštenost namesto goljufanja, ko zavrnemo laganje za napredovanje, ko naša luč poštenosti sveti sredi teme korporativnega pohlepa. V družbi smo sol, ko branimo še nerojene otroke. Papež je dejal kitajskim kristjanom: »Vi ste majhna čreda, a sol in luč v ogromni množici.«   Luč pomeni vidnost, ko n

Vsak človek si vsaj v nekem obdobju želi biti pomemben, družiti se s pomembnimi ljudmi, imeti pomemben položaj, vedeti pomembne informacije, imeti prvo mesto, dosegati zmage, biti več in pomembnejši od drugih. Svet na takšne izjemne ljudi gleda s spoštovanjem in z občudovanjem. Kljub zunanji podobi uspešnosti pa se v takem človeku navadno skriva samoljubje, sebičnost, častihlepnost in pohlep. Že v Stari zavezi prerok Sofonija uči drugačno pot: »Iščite pravičnost, iščite poniž

Nedelja Božje besede je, zaključek tedna molitve in dela za krščansko edinost ter bogoslužno srečanje naših župnij. Božja beseda se je utelesila in se naselila med nami. Božja beseda ni samo napisana ali izgovorjena, ampak je utelešena v skupnosti Cerkve, v evharistiji, v zakramentih in v ljudeh, ki si prizadevamo živeti po Božjih zamislih. Kakšno razsežnost ima ta Božja beseda! Gotovo je najlažje z napisano Božjo besedo. Napisana je bila pred več tisočletji, a je prevedena v

Po nedelji Jezusovega krsta smo vstopili v t. i. »čas med letom«, v obdobje cerkvenega leta, ko bomo v nedeljskem branju evangelijev skupaj z učenci spremljali Jezusa, njegove besede in njegovo delo. V to nas danes uvede njegov predhodnik in sorodnik Janez Krstnik. Prerok, ki je ob Jordanu vabil k spreobrnjenju in h krstu pokore, tokrat stoji pred nami kot tisti, ki prvi pokaže na Jezusa, ga predstavi in pričuje zanj. Ko vidi Jezusa, ga poimenuje kot »Jagnje Božje, ki odjemlj

Učlovečenje Božjega Sina je skrivnost, ki jo je težko razumeti in razložiti. Na začetku evangelist Janez jasno pove, da je Beseda večni Bog, ki »je meso postala in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice« (Jn 1,14). V učlovečenju Božjega Sina je lepota. Pisec pisma Hebrejcem pove, da nam je bil Jezus Kristus podoben v vsem, razen v grehu (prim. Heb 2,17; 4,15). Človek je vrhunec Božjega st

Danes je praznik Svete Družine. Bistvo praznika je povabilo, da v Mariji, Jožefu in Jezusu prepoznamo zgled ljubezni, zvestobe in zaupanja v Boga v vsakdanjem družinskem življenju. Družina je prostor rasti v iskreni veri, medsebojnega spoštovanja in darovanja, tudi sredi preizkušenj. Praznik nas spodbuja, da naše družine izročamo Bogu in molimo zanje, da preživijo težke čase v okolju, ki družini ni naklonjeno, ter da postajajo vedno bolj kraj, kjer doživljamo Božjo bližino in

Utrujenost je resnično privrela že do vrha. Za nič več se ne splača živeti, delati, pomagati, sodelovati, odpuščati, ljubiti … To občutje nemoči je bolezen sodobnega časa. Poznamo številne »zagone« in delno tudi uspehe, pa se kmalu pokaže tudi neuspeh, kakor da smo res utrujeni od številnih neuspehov. To se je v zgodovini sveta in tudi krščanstva že večkrat dogajalo. Izraelski narod je bil že pred več kot 2000 leti popolnoma obupan. Nasilje Rimljanov jim je tako grenilo življ

Vse govori o veselju, bi lahko rekli ob tretji adventni nedelji, ki sama po sebi nosi ime gaudete ali nedelja veselja . Takšno poimenovanje izhaja iz vstopnega speva v sveto mašo, ki pravi: »Veselite se v Gospodu, vedno se veselite.« In tudi navede razlog za veselje: »Gospod je blizu.« Veselje se kot rdeča nit pojavi v izbrani Božji besedi te nedelje. O radosti, vriskanju, razcvetu govori prerok Izaija … Kaj je razlog? Božja bližina, Bog je blizu. Po čem bo prepoznana njegova

Preden je Jezus začel z javnim delovanjem, je v Judejski puščavi Janez Krstnik oznanjal krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov.        Čeprav v Izraelu že štiristo let ni bilo preroka, so ljudje brez oklevanja sprejeli Janeza za preroka, ki je ljudi klical k pravičnosti, jih usmerjal k Bogu in je imel avtoriteto Božjega moža. Nosil je oblačila prerokov in jedel, kar je bilo na voljo v skalnati puščavi. Judje so pričakovali, da se bo Elija vrnil pred prihodom Mesija (prim. Mal

Papež Leon XIV. je na prvem apostolskem potovanju v Turčiji in v Libanonu. Ta obisk je namenjen »obeležitvi 1700. obletnice prvega ekumenskega koncila,« ki je potekal v Niceji, današnjem Izniku v Turčiji. Hkrati pa se bo papež »srečal s katoliško skupnostjo, našimi krščanskimi brati in sestrami ter pripadniki drugih veroizpovedi«. Papež se udeležuje ekumenske molitve. Mi pa bodimo pozorni, ko molimo nicejsko-carigrajsko veroizpoved ob začetku adventnega časa in novega liturgi

V Rimu blizu univerze, kjer sem študiral, je bila cerkev, v kateri je bil križ s Kristusom, ki je imel na glavi krono. Kraljevsko krono. Vojaki so Jezusu dali trnovo krono. Na Pagu v samostanu sester benediktink je relikvija z Jezusove trnove krone: en trn. Z njim vsako leto v procesiji blagoslovijo mesto. Relikvije nas povežejo s svetnikom, deležni smo njegove svetosti. Trn s krone na Jezusovi glavi nas poveže z Jezusom in z njegovo močjo, s katero je lahko sprejel trpljenje

Letu in cerkvenemu letu se dnevi iztekajo. Potrebno bo narediti obračun vsega, kar se je dogajalo. V svetovnem in narodnem merilu, pa tudi osebnem, je bilo zelo pestro. Od Boga pričakujemo, da bo sodil s pravičnostjo in tudi naše sodbe morajo biti takšne. Božji pogled na vse dogajanje v svetu je gotovo zelo zahteven. Že naš vpogled v vse je težak, ker ne vidimo, ne čutimo, ne razumemo, ker smo zelo omejeni, tudi s pomočjo umetne inteligence. Presojanje vsega s pravičnostjo pa