Leta 1978 je svet pretresla vest, da je v Rimu nenadoma umrl papež Janez Pavel I., ki je Cerkev vodil samo 33 dni. V srca ljudi se je zapisal kot »papež smehljaja«. Izžareval je namreč pravo evangeljsko veselje in toplino, ob kateri si lahko začutil, da je življenje praznik. Mati Terezija iz Kalkute je ob njegovi smrti rekla, da bo novi papež moral hoditi po isti poti: da bo moral imeti srce predvsem za uboge, za tiste, ki so lačni kruha, in za tiste, ki so lačni človeške bli

Evangelijski gospodar je imel dva sinova, ki ju je povabil na delo v vinograd. Eden se je najprej upiral, potem pa je šel. Drugi je delo sprejel, a ni šel delat. Mi pa imamo po 226 letih moža, ki je delo sprejel in ga je tudi svetniško opravil, škofa Antona Martina Slomška. Obhajamo obletnico njegove smrti, obletnico njegovega odhoda v nebesa. Ta obletnica nas vsako leto spomni na njegovo življenje, na to, da je že med blaženimi in da si močno prizadevamo za njegovo razglasit

Z ekonomsko-socialnega vidika je evangeljska prilika o delavcih z različnim delovnim časom in izenačenim plačilom na koncu škandalozna, zato ni nič narobe, če se v kom poraja občutek: to ni pravično. Žal tudi ni daleč od resničnosti, ki jo živimo. A za pravilno dojemanje sporočila prilike je potrebno upoštevati, da ne govori o ekonomiji in plačni politiki, ampak služi kot primerjava za lažje razumevanje zakonitosti nebeškega kraljestva. Govori torej o odnosu Bog - človek. Če

Če bi se ljudje zase brigali toliko, kot se za druge, bi bilo na svetu lepo, je dejal neki veliki mislec. Tega pa ne smemo zamenjati za bratsko svarjenje, ki ga omenja evangelij. Bratsko svarjenje ne sme postati farizejska hinavščina. Naloga, kar dolžnost, bratskega svarjenja je določena staršem, ki jim ni vseeno za njihove otroke, zlasti za doraščajoče. Janez Jenko, ki je bil nekoč koprski škof, je v enem od nagovorov med birmovanjem uporabil slikovito primero iz otroških le

Ob evangeljskih drobtinicah z Gospodarjeve mize pomislim na drobtinice na oltarju. Ministrant na začetku darovanjskega dela na oltarno mizo razgrne korporal – prtič, ki nosi po spremenjenju darov Jezusovo Telo. Prtič se iz praktičnega razloga razpira navzven in zlaga navznoter, da drobtinice od lomljenja velike hostije ne padejo kamor koli, ampak na prtič in tam ostanejo. Najsvetejše – Jezus v posvečenem kruhu – nam je najbolj svet, zato smo spoštljivi tudi do drobtinic od te

»Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!« je evangelist Matej zapisal po Petrovem križanju v Rimu in po prvem splošnem preganjanju kristjanov leta 64 (evangelij je nastal med leti 70 do 80 – po padcu Jeruzalema). Zgodbi o nevihti (ko Jezus pomiri vihar v 8. poglavju in hoja po vodi v 14. poglavju Matejevega evangelija) obravnavata vprašanja nevarnosti, strahu in vere. V obeh zgodbah se zdi, da čoln predstavlja Cerkev, ki jo preganjajo skušnjave, preizkušnje in preganjanja. V ob

Moja duša je žejna živega Boga. Psalmist zapoje: »Kakor hrepeni jelen po potokih voda, tako hrepeni moja duša po tebi, o Bog. Mojo dušo žeja po Bogu, po živem Bogu. Kdaj bom prišel in se pojavil pred Božjim obličjem?« (Ps 42,2-3). Lahko greste v puščavo in vidite, kako hudo je živalim, če Bog ne pošlje vode. Vendar vsaka puščava premore oazo, kjer lahko ljudje in živali dobijo vodo, da se lahko odžejajo. Brez vode namreč ne moremo preživeti. Izaija je evangeljski prerok iz 8.

Na god sv. Ane in sv. Joahima, Jezusovih starih staršev, obhajamo dan starih staršev in ostarelih. To je priložnost, da se z globoko hvaležnostjo spomnimo vseh, ki so nam podarili življenje, neprecenljive življenjske izkušnje, vero in modrost. Papež Leon XIV. v letošnji poslanici za 6. svetovni dan starih staršev in ostarelih z geslom: »Blagor tistemu, ki ni izgubil upanja« (Sir 14,2) poudarja, da starost ni čas odvečnosti, ampak čas posebnega poslanstva. Starejši niso breme

Našemu »ta glavnemu«, Jezusu, kmetijstvo ni delalo težav. Čeprav se je bolj ukvarjal z obrtjo, s tesarstvom, je bil zelo doma v pridelavi hrane in pijače. Toliko koristnega je pobral iz opazovanja in sodelovanja pri vsem, kar je potrebno za življenje. Nam, sodobnikom, je kmetijstvo že malo tuje, ker vse dobimo na trgu ali v trgovini. Pa vendar so nam njegove primerjave in nauki odlična šola za vsakdanje življenje. Prav vse, kar nas obdaja, kar je in iz česar živimo, je znamen

V središču današnjega bogoslužja je tema o Božji besedi. V berilu iz knjige preroka Izaija Bog svojo - Božjo - besedo primerja z dežjem, ki prihaja izpod neba in se ne vrača tja, dokler zemlje ne napoji, ji da rodovitnost in rast, da bi dala seme sejalcu in kruha lačnim. Tako jasno pokaže na poslanstvo Božje besede: obroditi sad v poslušalcu. Tudi evangelij govori o Božji besedi; Jezus zanjo uporabi podobo semena, ki pade enkrat ob pot, drugič na kamen, potem med trnje in kon

Danes se spominjamo dveh velikih misijonarjev, Cirila in Metoda, ki ju je Bog izbral, da poneseta evangelij med slovanske narode. Čeprav sta bila po rodu Grka, sta se že v mladosti naučila slovanskega jezika. Ciril se je v spisih sv. Gregorija Nazianškega naučil, kako pomemben je pri posredovanju Božjega razodetja jezik. Izrazil je željo, da bi ga v služenju Bogu posnemal, zato je prosil Kristusa, naj govori prek njega v slovanskem jeziku. Še preden sta se napotila med Slovan

Kristjani lahko danes gledajo nogomet ure in ure, ne zmorejo pa biti eno uro pri sveti maši ali nekaj minut na dan moliti ali brati Sveto pismo. Stare mame se sprašujejo, kje so zavozile pri vzgoji, da gre vera pri njihovih otrocih in vnukih svojo pot. Imamo pa sredi cerkvenega občestva kakšno sv. Moniko, ki vztrajno moli za spreobrnjenje svojih otrok in vnukov in ne popušča. Zaveda se, da ni zaman nobena molitev, ki jo izreka v duhu in resnici (prim. Jn 4,23-24). Gostoljubje

Evangelij opozarja na dve veliki resnici: nič, kar je skrito, ne bo ostalo skrito, in človekova največja skrb ne sme biti usmerjena v telo, ampak v dušo. Veliko pozornosti namenjamo temu, kako nas vidijo drugi. Skrivamo svoje slabosti, napake in grehe. Gradimo podobo o sebi, ki je pogosto lepša od resničnosti. Jezus pa jasno pove: »Nič ni zakritega, kar se ne bo razodelo.« Te besede niso grožnja, ampak povabilo k resnici. Pred Bogom ni mask in ni skrivališč. On vidi v srce, p

Vesolje, naš planet – Zemlja, življenje na Zemlji in njegova skrivnostnost, naš duhovni svet, odnosi do narave in do soljudi, vse to so velika vprašanja in hkrati naloge, ki jih moramo razumeti in primerno tudi živeti. Bog – Stvarnik vsega tega, z zakonitostmi narave vodi in vzdržuje vse dogajanje v tem čudovitem svetu. Narava sama zelo dobro deluje po svojih zakonih. Zgodovina in sedanje razumevanje dogajanja je velika zgodba neverjetne »pameti« Boga Stvarnika. Za razumna bi

Svoja pričakovanja običajno gradimo na tem, česar smo navajeni, in na verjetnosti, ki jo predvidevamo po logiki. A v veri takšna verjetnost bodisi iz navade bodisi iz logike hitro pade, saj Bog preseneča. Vedno znova. Za očaka Abrahama je bilo veliko presenečenje, ko mu je Bog obljubil, da bo iz njega - priletnega - naredil velik narod, in to v času, ko s Saro še nista imela potomca. Toliko večje presenečenje je bilo, ko je dejansko dobil sina Izaka. In kmalu je bil spet nema

Skrivnost Svete Trojice je temeljni nauk krščanske vere, ki ga ne razumemo z glavo, temveč s srcem. Uči nas, da so v enem Bogu tri različne Božje osebe: Oče, Sin in Sveti Duh, ki si delijo isto Božjo naravo v enem Bogu. Naš um ne more dojeti tega nauka, ki uči, da 1 + 1 + 1 = 1 in ne 3. Vendar verujemo v to skrivnost, ker jo je Jezus, ki je Bog, jasno učil, evangelisti so jo zapisali, cerkveni očetje so jo poskušali razložiti, prvi nicejski koncil (leta 325) in prvi carigrajs

Če je prišla Cerkev na binkošti iz dvorane zadnje večerje, potem lahko rečemo, da je v nekem smislu ni nikdar zapustila. Binkošti ne spadajo samo v preteklost. Cerkev je vedno v dvorani zadnje večerje, kjer je njeno srce, evharistija. Kot apostoli z Jezusovo materjo Marijo vztrajamo kot Cerkev v ponižni molitvi za dar tistega Duha, ki prinaša življenje. Brez tega daru Duha, ki veje, kjer hoče, bi Cerkev že zdavnaj razpadla in izginila z obličja zgodovine. Binkoštni dogodek po

Na praznik vnebohoda se spomnimo, da je Jezus štirideseti dan po vstajenju odšel v nebesa. Ta dogodek pomeni dopolnitev njegovega poslanstva na zemlji. Jezus je prišel med ljudi, da je oznanil Božjo ljubezen in z vstajenjem premagal smrt. Sveti Pavel opozori na Božjo moč: s svojo daritvijo na križu je odkupil vse grehe in »po delovanju njegove silne moči« (Ef 1,20) premagal poglavarja teme. Z vnebohodom je odšel na svoje mesto v nebeški slavi, na Očetovo desnico, kjer izvršuj

To je čudovita, tolažeča obljuba apostolom, ki se po Jezusovem vstajenju od mrtvih vedno bolj zavedajo, da Jezusa, takšnega, kot so ga spoznavali, doživljali, ne bodo več videvali. Obljublja, da odhaja k svojemu Očetu, da jim pripravi prostor, ko bodo tudi sami zapustili ta svet, da pa bo z njimi po Svetem Duhu, ki ga bo poslal. Res je. Doživeli so prihod Svetega Duha in njegov prihod je popolnoma spremenil njihov način življenja. V moči Svetega Duha so začeli oznanjati evang

Bitje srca je poleg dihanja eden temeljnih procesov življenja. Če je enakomerno in ravno prav hitro, človek normalno živi, se giblje, dela. Če ga kaj vrže iz ritma, nastopijo težave. Porušenje srčnega ritma je lahko posledica bolezni (aritmija …), lahko pa tudi posledica čustvenega ali duhovnega stanja človeka, ki prav tako vpliva na bitje srca, morda še bolj kot bolezni srca in ožilja. Pomladni meseci, zlasti maj, s prebujanjem narave prinašajo s seboj razloge za srčne nemir