Sprejeti in deliti usmiljenje

Nedeljo Božjega usmiljenja obhajamo prvo nedeljo po veliki noči. Velikonočni dogodki razodevajo skrivnost naše vere: zmago luči nad temo, življenja nad smrtjo, svetosti nad grehom; praznik Božjega usmiljenja to skrivnost poglobi, saj poudari, da Bog Ljubezni vsakemu človeku ponuja roko za nov začetek.

Izvor praznika sega v začetek krščanstva, ko so drugo velikonočno nedeljo poimenovali bela nedelja. Novokrščenci so pri velikonočni vigiliji po krstni kopeli, ko so bili očiščeni vsakega greha, oblekli belo oblačilo in ga nosili ves teden kot znamenje novega življenja. Na belo nedeljo so se ponovno zbrali in cerkev je bila polna belih oblačil. Ta simbolika čistosti razodeva usmiljenega Očeta, ki človeka iz nevednosti in blata dvigne v čisto življenje.

Sodobno obliko je praznik dobil v 20. stoletju. Poljska redovnica sv. Favstina Kowalska je po mističnih izkušnjah širila sporočilo Božjega usmiljenja. Papež Janez Pavel II. je leta 2000 ob njeni razglasitvi za svetnico določil, da bo druga velikonočna nedelja praznik Boga Očeta, praznik Božjega usmiljenja. V središču praznika je Bog Oče kot vir usmiljenja. Vse izhaja iz Očetove ljubezni, ki nikoli ne obupa nad človekom. Bog Oče ni pravičniški sodnik, temveč usmiljeni Oče, ki vedno sprejme človeka, tavajočega v temi.

Nedelja Božjega usmiljenja ni le podaljšek velikonočnega praznovanja, temveč njegov notranji sad. Velika noč oznanja, da Bog Oče tako ljubi svet, da dá svojega Sina Jezusa Kristusa, ki s svojim darovanjem iztrga grešnega človeka iz šap gospodarja Teme. Ne gre le za zgodovinski dogodek, ampak za osebno izkušnjo odpuščanja in novega začetka. Praznik odpira vrata upanju: vsi se lahko z vsemi svojimi slabostmi vedno obrnemo k Bogu, ki nas neizmerno ljubi in nikoli ne zavrača. Vabi nas, da sprejmemo usmiljenje in ga tudi delimo. Na nedeljo Božjega usmiljenja so vrata nebes široko odprta in vabijo v življenje, ki naj bo napolnjeno s toplino, z usmiljenjem ter z novim začetkom.     

Silvo Šinkovec