BOG PRESENEČA

Svoja pričakovanja običajno gradimo na tem, česar smo navajeni, in na verjetnosti, ki jo predvidevamo po logiki. A v veri takšna verjetnost bodisi iz navade bodisi iz logike hitro pade, saj Bog preseneča. Vedno znova.

Za očaka Abrahama je bilo veliko presenečenje, ko mu je Bog obljubil, da bo iz njega - priletnega - naredil velik narod, in to v času, ko s Saro še nista imela potomca. Toliko večje presenečenje je bilo, ko je dejansko dobil sina Izaka. In kmalu je bil spet nemalo presenečen, ko naj bi ga daroval Bogu v daritev. Torej Bog rad preseneča oz. nas premika iz naših gotovosti, zlasti takrat, ko se zdi, da imamo vse že dobro zastavljeno in splanirano.

V tem duhu tudi evangelij postreže s polno presenečenji. Najprej ta, da Jezus med apostole pokliče cestninarja Mateja, ki je bil po poklicu pobiralec davkov, znan po ne preveč poštenem delu in življenju. Še bolj preseneča dejstvo, da se je Matej dejansko odzval na povabilo: »Hôdi za menoj!« In je vstal in šel za njim. S tem presenečenj še ni konec: Jezus v nadaljevanju obeduje s celim omizjem Mateju podobnih cestninarjev in grešnikov. In na presenečenje farizejev ubesedi način svojega delovanja: »Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.« In še prej: »Usmiljenja hočem in ne žrtve.« Z vsem tem Jezus postavi pod vprašaj dotedanji način razumevanja delovanja Boga, čigar naklonjenost so si ljudje pridobivali z obredi in daritvami, ob tem pa so pozabili na srce, središče človeške osebe, kjer se človek najprej in najbolj pristno sreča z Bogom.

Veriga presenečenj v Božjem delovanju se nadaljuje skozi vse evangelije. In naprej, skozi zgodovino, vse do danes. Bog vedno znova preseneča, ko vabi in kliče k hoji za njim. Moje navade so lahko ovira pri odgovoru na njegov klic. Zato je zelo priročno preventivno zdravilo v molitvi: »Zgodi se tvoja volja ...«    

Janko Rezar