SEJALEC IN SEME BOŽJE BESEDE

V središču današnjega bogoslužja je tema o Božji besedi. V berilu iz knjige preroka Izaija Bog svojo - Božjo - besedo primerja z dežjem, ki prihaja izpod neba in se ne vrača tja, dokler zemlje ne napoji, ji da rodovitnost in rast, da bi dala seme sejalcu in kruha lačnim. Tako jasno pokaže na poslanstvo Božje besede: obroditi sad v poslušalcu. Tudi evangelij govori o Božji besedi; Jezus zanjo uporabi podobo semena, ki pade enkrat ob pot, drugič na kamen, potem med trnje in končno na dobro zemljo in daje svoj sad, a še vedno raznolik: trideseterni, šestdeseterni in stoterni.

Če na priliko pogledamo z očmi skrbnega poljedelca, bi se nam moralo zdeti čudno, zakaj bi seme padalo na pot, na kamenje, med trnje … Skrbni kmetovalec bi gotovo pazil, da bo dragoceno seme padlo samo tja, kjer je zanj pripravljena primerna podlaga - v obdelano, preorano in pognojeno zemljo, ki obeta dobre sadove in lep pridelek.

Predstavljamo si, da je sejalec Bog, seme Božja beseda, različna podlaga pa različni poslušalci. Zakaj sejalec v priliki - Bog - torej razmetuje svojo Besedo tam, kjer ni pričakovati sadov? Po naši logiki je to neumno. Bog pa kljub vsemu upa in želi dati vsakomur možnost, da v svojem življenju naredi nekaj dobrega in obrodi vsaj nekaj sadu, četudi ne stoternega ali šestdeseternega … Sklepamo lahko, da sejalec od semena ob poti ne pričakuje bogate žetve, vesel pa bo, če bo vsaj nekaj. Takega sadu ne bo zavrgel, gotovo pa bo razmislil, kaj storiti s skrbno obdelano njivo, če seme na njej kljub dobrim pogojem ne bo obrodilo. Jezus sam je namreč dejal, da se bo več terjalo od tistega, ki več prejme.  

Gospod torej zagotavlja dobro seme, ki lahko v rodovitni zemlji obrodi obilen sad. Meni pa nalaga dolžnost, naj poskrbim, da bom dobra podlaga, v kateri bo Božja beseda našla svoje mesto in obrodila obilne sadove, saj je v tem njen smisel in njeno poslanstvo.                

Janko Rezar