Blagovestnika Slovanov

Danes se spominjamo dveh velikih misijonarjev, Cirila in Metoda, ki ju je Bog izbral, da poneseta evangelij med slovanske narode. Čeprav sta bila po rodu Grka, sta se že v mladosti naučila slovanskega jezika. Ciril se je v spisih sv. Gregorija Nazianškega naučil, kako pomemben je pri posredovanju Božjega razodetja jezik. Izrazil je željo, da bi ga v služenju Bogu posnemal, zato je prosil Kristusa, naj govori prek njega v slovanskem jeziku.

Še preden sta se napotila med Slovane, sta obdana s skupino učencev začela zbirati krščanske resnice v knjigah, ki sta jih pisala v slovanskem jeziku. Takrat se je pokazala potreba po novih črkovnih znamenjih, ki bi bolj ustrezala govorjenemu jeziku. Rodila se je pisava glagolica, ki je pozneje, ko se je še spremenila, po snovalcu dobila ime cirilica.

Tako pripravljena sta bila primerna za poučevanje prave vere med Slovani, kakor je v prošnji cesarju (v Carigradu) Mihaelu III. zapisal moravski knez Rastislav: »Odkar je naše ljudstvo zavrnilo poganstvo, spoštuje krščansko postavo; nimamo pa učitelja, ki bi nam znal razložiti pravo vero v našem jeziku.«

Misijon je hitro doživel nepričakovan uspeh. S prevodom bogoslužja v slovanski jezik sta si brata pridobila veliko naklonjenost pri ljudstvu. Žal pa sta si nakopala sovraštvo med nemško govorečo frankovsko duhovščino. Zato sta se odpravila v Rim, da bi pri papežu izprosila potrditev njunega misijonskega poslanstva. V Rimu ju je sprejel papež Hadrijan II., ki je razumel velik pomen njunega izrednega misijona in potrdil bogoslužje v slovanskem jeziku.

Ciril je v Rimu zbolel in umrl kot menih v enem od grških samostanov v mestu. Tik pred smrtjo je goreče prosil brata Metoda, ki je bil medtem posvečen v škofa, naj ne pusti misijona na Moravskem in naj se vrne med slovanska ljudstva. Metod se je vrnil in, kljub nasprotovanju frankovskih misijonarjev, ni izgubil poguma, ampak je začel dejavno organizirati Cerkev in njeno življenje.

Zgodovinsko vlogo, ki sta jo odigrala sv. Ciril in sv. Metod, je uradno priznal papež Janez Pavel II., ko ju je razglasil za sozavetnika Evrope, saj predstavljata klasičen primer tega, kar danes označujemo z izrazom ʼinkulturacijaʼ: vsako ljudstvo mora razodeto sporočilo umestiti v lastno kulturo in izraziti njegovo odrešilno resnico v lastnem jeziku.  

Roman Travar