Drobtinice

Ob evangeljskih drobtinicah z Gospodarjeve mize pomislim na drobtinice na oltarju. Ministrant na začetku darovanjskega dela na oltarno mizo razgrne korporal – prtič, ki nosi po spremenjenju darov Jezusovo Telo. Prtič se iz praktičnega razloga razpira navzven in zlaga navznoter, da drobtinice od lomljenja velike hostije ne padejo kamor koli, ampak na prtič in tam ostanejo. Najsvetejše – Jezus v posvečenem kruhu – nam je najbolj svet, zato smo spoštljivi tudi do drobtinic od tega Kruha.

A običajno drobtinic ne opazimo, pa naj bo to pri oltarju ali doma pri mizi. Ob kruhu, ki ga narežemo, se pač ne ustavljamo ob drobtinicah. Dokler je kruha v obilju. Če ga primanjkuje, pa je odnos do drobtinic takoj drugačen: vsaka drobtinica postane bolj dragocena.

S takim pogledom lažje razumemo situacijo poganske žene v evangeliju. Judje so bili po svoji izvolitvi za Božje ljudstvo polni vsega, kar je bilo povezano z Bogom. Morda še preveč in zato tudi kdaj vzvišeni ali pa pikolovski, farizejski. In potem v Jezusu doživijo še bližino Boga v človeški osebi. Ob vsem obilju Božje naklonjenosti tega niti ne cenijo. Drugače je s pogani, kamor je spadala kanaanska žena. Božje je bilo za izvoljene, ne za pogane. A sleherno človeško življenje nosi v sebi hrepenenje po Bogu in čuti duhovno žejo in lakoto. Vsem se porajajo bivanjska vprašanja in preizkušnje. In v eni takih – v bolezni hčere – je žena v veri v Jezusu prepoznala Boga in ga prosila pomoči. To je tako prepričljivo pokazala z odgovorom o prispodobi drobtinic, ki za psičke padajo z gospodarjeve mize, da ji Jezus ni mogel odreči, kar ga je prosila.

Pred kratkim sem v planinah doživel zanimiv prizor: otrok – najbrž predšolski – je na poti mimo razpela svoji dve sopotnici – najbrž mami in babi – vprašal: »Kaj pa je s tem?« In babi mu je razlagala, da so ga ljudje v hudobiji križali, da o njem uči krščanska vera in da bo kaj več o njem izvedel, če bo kdaj hodil k verouku. Zvedavost fantiča je dala priložnost, da je ne ravno nevedna babi navrgla par drobtinic, za tisti trenutek dovolj za zadovoljiv odgovor na vnučkovo spraševanje. Da je potešila njegovo lakoto po poznanju Njega, ki ga je ob poti videl viseti na križu.

Ko smo sami v obilju siti Božjega kruha in drugih Božjih darov, ne pozabimo na lakoto in že(l)jo ljudi ob nas. Čeprav morda ne prakticirajo vere po pravilih in po naših pričakovanjih, imajo vendarle pravico do vsaj kakšne drobtinice –  toliko, kolikor takrat potrebujejo.  

         Janko Rezar