Srce naj se ne vznemirja

Bitje srca je poleg dihanja eden temeljnih procesov življenja. Če je enakomerno in ravno prav hitro, človek normalno živi, se giblje, dela. Če ga kaj vrže iz ritma, nastopijo težave. Porušenje srčnega ritma je lahko posledica bolezni (aritmija …), lahko pa tudi posledica čustvenega ali duhovnega stanja človeka, ki prav tako vpliva na bitje srca, morda še bolj kot bolezni srca in ožilja.

Pomladni meseci, zlasti maj, s prebujanjem narave prinašajo s seboj razloge za srčne nemire in vznemirjanja, ki obetajo pozitivne učinke, povezane z najnežnejšimi čustvi v človeku. Lahko pa tudi ranijo ter puščajo nemir in neizpolnjena pričakovanja, kar so v verze prelili mnogi slovenski pesniki, od Gregorčiča, Prešerna, Kosovela. In morda tudi kakšen skriti talent med bralci teh vrstic.

A Jezusove besede: »Vaše srce naj se ne vznemirja,« niso vezane ne na fizično ne na čustveno plat človeškega srca. Gredo še globlje, v samo bistvo človeškega bivanja, na duhovno področje. Človek globoko v sebi skriva željo po biti sprejet, biti ljubljen, biti nekje doma. To hrepenenje izraža in uresničuje na različne načine: z lepo besedo, z bližino, naklonjenostjo, z vsem, kar mu zagotavlja varnost in notranji mir. In to išče na različnih krajih in na različne načine. Jezus srečuje mnogo takih iskalcev: Samarijanko, Nikodema, Magdaleno, Petra … Tako razkriva, da sleherni človek nosi v sebi nemir, povezan z iskanjem svojega pristana. Omenjeni in mnogi drugi so ob njem lahko doživljali zelo konkretno Božjo bližino, ko jih je z besedo učil, z dejanji pa ozdravljal in osvobajal nemirov ter jim vračal notranji mir.

Jezus z besedami: »Vaše srce naj se ne vznemirja,« pomirja svoje učence, ko se od njih poslavlja pri zadnji večerji. Pomirja tudi nas, ko se radostni velikonočni čas preveša proti prazniku Jezusovega vnebohoda in se počasi poslavlja ter nas vrača v ustaljene tirnice življenja. In nas vabi, naj ne pozabimo, kje je temelj našega notranjega miru: verovati v Boga in verovati v Jezusa, njegovega sina. S tem potrjuje, kar je človeško srce slutilo že davno prej in je navdihnjeni pisec prelil v vrstice psalma: »Le pri Bogu se umíri, moja duša /srce/, kajti od njega prihaja moje upanje.« (Ps 62,6)         

Janko Rezar