Pot v Emavs

Dva učenca, Kleopa in drugi, neimenovani učenec, sta potovala iz Jeruzalema v 11 kilometrov oddaljeni Emavs. Njuna pot je bila dolga in težka zaradi razočaranja, ki sta ga doživela na véliki petek. Konec je bilo idealizma, ki je poganjal njun vsakdanjik. Prej sta svoje načrte postavila na Jezusa, ki je bil zanju Mesija in Odrešenik. Žal pa se je vse to podrlo kot hišica iz kart z dogodkom na Golgoti.

Ko se oddaljujeta od Jeruzalema, kraja našega odrešenja, se učenca srečata z neznancem in mu začneta pripovedovati svoje žalostne litanije ter se približujeta tistim »specialistom obupa«, ki polnijo prve strani današnjih medijev s slabimi novicami. Tujec ju posluša in lahko opazi njuno ozko obzorje. Znašla sta se sredi temine predora, kjer ne zmoreta več niti pomisliti na končno luč. Njune oči so zadržane. Na svojo življenjsko situacijo gledata z deformiranimi lečami pesimizma, predsodkov, strahu in cenenih, zgrešenih predpostavk, kako bi moralo biti, pa ni. Nepoznan človek začenja odgovarjati na njuno bedno situacijo: »O nespametna in po srcu počasna za verovanje vsega tega, kar so povedali preroki!« (Lk 24,25) Lahko bi rekli, da Jezus ta stavek ponavlja vsem kristjanom, ki se držijo kot kisle kumare, ki imajo evangelij, ampak namesto vesele novice širijo pesimizem in žalost. Vsi namreč hodimo v Njegovem spremstvu in ko se pustimo poučiti evangeliju, ni več nesporazumov. Po evangeliju lahko razumemo svoje življenje v Jezusovi luči in posamezni dogodki dobijo svoj pomen.

Jezusova učenca hočeta, da se jima Jezus pridruži pri večerji in tam ga spoznata po lomljenju kruha, po evharistiji. Tam sta spoznala, da je Gospod, ki je na poti njuno življenje osmišljal in nagovarjal. Srečanje z njim ju je napolnilo z zaupanjem in pogumom. Njegova bližina je dosegla vrhunec, ko sta od njega sprejela kruh, nebeško hrano za svoje življenje. Odprle so se jima oči.

Janez Turinek