Gospod je dober in odpušča

Našemu »ta glavnemu«, Jezusu, kmetijstvo ni delalo težav. Čeprav se je bolj ukvarjal z obrtjo, s tesarstvom, je bil zelo doma v pridelavi hrane in pijače. Toliko koristnega je pobral iz opazovanja in sodelovanja pri vsem, kar je potrebno za življenje. Nam, sodobnikom, je kmetijstvo že malo tuje, ker vse dobimo na trgu ali v trgovini. Pa vendar so nam njegove primerjave in nauki odlična šola za vsakdanje življenje.

Prav vse, kar nas obdaja, kar je in iz česar živimo, je znamenje Božje ljubezni. Ta je dejansko neskončna in nesebična, da ob njej doživljamo veličino Božje dobrote in prizanesljivosti. Nič ni tako velikega, da bi ga v čemerkoli presegalo – On je preprosto dober in nam odpušča naše spodrsljaje in grehe. A razumemo vse to? Smo v veliki zadregi. Molimo, prosimo, premišljujemo, a še vedno ne gre – sam Duh prosi za nas, da zmoremo vsaj približno razumeti veličino Božje ljubezni.

Jezus »obdeluje« svoje učence s poljedelstvom, z njivo, ki jo je kmet dobro pripravil za setev in je tudi vsejal dobro seme, a je kmalu opazil, da poleg pšenice raste tudi ljuljka. Sodelavci bi bili pripravljeni to takoj urediti – šli bi izrut ljuljko, da bi bila njiva zopet čista. Gospodar tega ni dopustil, saj bi s čiščenjem poškodovali tudi dober zasevek. Vse se bo uredilo ob žetvi. Jezus je videl, da apostole – učence ob vsej množici, ki ga je poslušala, prevzema strah, kako bodo opravljali svoje poslanstvo oznanjevalcev, zato jim je povedal priliko o gorčičnem zrnu, ki je silno majhno, a zraste v mogočno drevo. Tudi kvas v testu ima podobno nalogo rasti, saj iz malo moke naredi lep kupček testa, ki ob peki postane dober kruh.

Malo »trdo« je šlo učencem v glavo vse to, kar jim je povedal. Prosili so ga, naj jim vse temeljito razloži in je to tudi storil. Kaj pa mi? Dobro poslušajmo in upajmo, da se bo dobro izšlo.

Tone Krašovec