MOLITEV IN PRISTNO GOSTOLJUBJE STA KLJUČ DO SRCA

Kristjani lahko danes gledajo nogomet ure in ure, ne zmorejo pa biti eno uro pri sveti maši ali nekaj minut na dan moliti ali brati Sveto pismo. Stare mame se sprašujejo, kje so zavozile pri vzgoji, da gre vera pri njihovih otrocih in vnukih svojo pot. Imamo pa sredi cerkvenega občestva kakšno sv. Moniko, ki vztrajno moli za spreobrnjenje svojih otrok in vnukov in ne popušča. Zaveda se, da ni zaman nobena molitev, ki jo izreka v duhu in resnici (prim. Jn 4,23-24). Gostoljubje pa je način življenja za kristjane vseh časov in prostorov. »Kdor vas sprejme, mene sprejme!« (Mt 10,40) Oče petih otrok je dejal, da se čudi, kako danes vsi delajo okrog hiše ograje, njegova hiša pa je zbirališče za vse ljudi dobre volje, katerim sproti odpira hišna vrata, ki so še zadnja ovira, preden sedeš za veliko družinsko mizo, ob kateri dobiš še kaj več kot samo kozarec hladne vode. Posluh in sprejetost sta osnovni vrlini gostoljubja krščanskega »turizma«.

Prerok Elizej je doživel izjemno gostoljubje pri ženi Sunamljanki. Najprej je Božjega moža povabila k družinski mizi, potem pa mu je v dogovoru s svojim možem dala urediti sobo v zgornjem nadstropju svojega doma. Njeno prijaznost je Bog obilno poplačal. Žena je že dolgo let zaman hrepenela po otrocih, po materinstvu, prerok pa ji je v Božjem imenu napovedal: »Ob letu, ob tem času boš pestovala.« (2 Kr 4,16a) Evangelij zagotavlja, da tisti, ki s pravim namenom sprejme v svojo hišo gosta kot Božjega poslanca, ne bo ostal brez plačila.

Kakšen naj bo naš odnos, kristjanov odnos, do gostov? Naj nam Božja previdnost pomaga, da bomo goste vzeli kot priložnost, da nam Gospod pošilja v hišo brate in sestre, ki prihajajo žejni človečnosti, žejni besed: »Pri nas si vedno dobrodošel.« Soba in hrana, ki jo ponujate poletnim obiskovalcem, sta darilo za Božje poslance.           

Janez Turinek