KONEC STRAHOPETNOSTI

Če je prišla Cerkev na binkošti iz dvorane zadnje večerje, potem lahko rečemo, da je v nekem smislu ni nikdar zapustila. Binkošti ne spadajo samo v preteklost. Cerkev je vedno v dvorani zadnje večerje, kjer je njeno srce, evharistija. Kot apostoli z Jezusovo materjo Marijo vztrajamo kot Cerkev v ponižni molitvi za dar tistega Duha, ki prinaša življenje. Brez tega daru Duha, ki veje, kjer hoče, bi Cerkev že zdavnaj razpadla in izginila z obličja zgodovine. Binkoštni dogodek pomeni rojstni dan Cerkve, binkoštni praznik lahko vzporejamo z odpiranjem vrat. Vrata dvorane zadnje večerje, ki so prej iz strahu pred Judi zaprta, se odprejo svetu. Konec je zaprtosti v ozki krog ljudi. Kristjani, polni Kristusovega Duha in miru, se premaknejo z mrtve točke in odrinejo do skrajnih mej sveta. Duh življenja postane nalezljiv. Božji Duh deluje kot kvas. Pričevanje učencev postane kot vžigalna vrvica. Binkoštni čudež iz nekoč prestrašenih učencev naredi in oblikuje skupnost Cerkve, ki pogumno izpoveduje vero, ki je lastna Petru in Pavlu. Ona dva ne zardevata ne pred Judom in ne pred Grkom, čeprav sta enemu v pohujšanje, drugemu norost (prim. Rim 1,16). Konec je babilonske zmede jezikov in razdeljenosti narodov. Namesto tega se širi govorica miru in razumevanja. Med svoje brate in sestre smemo prinašati darove Svetega Duha: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestobo, krotkost, zdržnost (prim. Gal 5,22).

Odprimo na binkoštni praznik vrata in okna naših cerkva, odprimo vrata in okna naših domov, naj pride v vse te prostore Sveti Duh. Gorje hiši, v kateri bi ne bilo Svetega Duha. Vemo sicer, da lahko pride pri zaprtih vratih in oknih, saj je duh in ne telo. Vemo tudi, da Božji Duh prihaja v srca stanovalcev in ne med hišne zidove, vendar nas odpiranje vrat in oken opozarja, da se pred njim ne smemo zapirati. Pogum, oznanjevalci Kristusovih besed, čaka vas domovina, čaka vas širni svet.       

Janez Turinek