Kako enostavni in lahki sta na videz prvi dve zapovedi, ki nam jih je dal Jezus. - Ljubi Boga z vsem srcem ... - Ljubi svojega bližnjega … Toda ko se poglobiš vase in se vprašaš, ali je res Bog vedno prvi pri tvojih vsakodnevnih opravilih, odločanju in razmišljanju ter ali mu res pokloniš vso svojo ljubezen in zaupanje, je dejanska slika velikokrat povsem drugačna. Prav tako je pri drugi zapovedi, ko se vsakodnevno srečuješ z ljudmi, ki so ti bolj ali manj blizu. Prijatelje i

Ljubi Jezus, ko so Te učenci farizejev in herodovci preizkušali, si jasno in nič kaj 'prijazno' odgovoril, naj dajo cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega. Ko želim tudi jaz upoštevati te Tvoje besede, pomislim, kaj je v mojem življenju tisto, kar pripada Tebi. In ugotovim, da sem od krsta naprej to v prvi vrsti jaz. Verjamem, da želiš moje srce. Verjamem, da želiš, da Ti izročam svoje bližnje in vse tisto, kar mi daješ kot dar svoje ljubezni. In ko se v zaupanj

Bog je zelo milostljiv in nas vedno znova kliče k sveti maši in k živemu odnosu z njim. Toda mi se velikokrat ne odzovemo, ampak raje živimo svoje sebično življenje in ne po Božji volji. V tem evangeliju vidimo, kako Bog pošilja svojo milost tudi drugim ljudem, ki niso kristjani. V današnjem času vidimo veliko spreobrnjenj ljudi iz drugih ver, kot so hindujci, judje in muslimani, ki se spreobračajo v katoliško vero in postajajo zelo goreči kristjani. Veliko se govori o Božjem

V življenju si včasih naložimo preveč obveznosti, saj želimo vse opraviti do konca dneva. Ves čas hitimo od ene naloge k drugi in si prizadevamo, da bi bile vse kljukice narejene. Toda ali se vedno vprašamo, katere stvari so zares pomembne? Le kaj se zgodi, ko sredi tega brezsmiselnega kaosa k nam pride nam bližnji človek z željo, s prošnjo ali preprosto s potrebo po naši bližini? Morda ga prekinemo, ker zanj nimamo dovolj časa. Toda ali je prav, da človeka, ki nam je blizu,

Lepo je biti delavec v Gospodovem vinogradu. Jezus želi, da imamo odprto srce zanj in da vsak dan preživimo z njim, saj smo z njim vedno varni in nismo nikoli sami, ker je On naš najboljši prijatelj. Hvala Ti, dragi Jezus, da smo vredni biti v Tvojem vinogradu, in hvala, ker na vse ljudi gledaš enako – z usmiljenimi očmi in z usmiljenim srcem. Če se kdaj oddaljimo, nam, prosim, pomagaj, da se vrnemo nazaj. Hvala Ti, dobri Jezus, za Tvoje plačilo, ki ima neprecenljivo vrednost

Posebej v tej misijonski izkušnji, ki jo doživljam v Turčiji, me Božja beseda nagovarja, da Gospod ne prihaja le v čudežu Evharistije, temveč je dovolj, da stopiva skupaj in moliva – z bratom, očetom ali pa s popolnim neznancem, s katerim naju ne povezuje niti skupni jezik, temveč vera v Kristusa. Kajti Gospod naju bo uslišal in bo prebival med nama. Urh Špital

Večkrat se nam zdi, da nismo vredni Božje ljubezni. Jezus je prišel za svoje ljudstvo, zato bo odrešil le njih, na nas pa bo pozabil. Toda zgodba o kanaanski ženi nam pravi drugače. Jezus najprej molči, nato postavi mejo – a žena ne odneha. V svoji ponižnosti sprejme, da je kot ‘psiček’, in vendar veruje, da je pri Gospodarju dovolj drobtin tudi zanjo. Njena velika vera dokazuje, da Božja milost ni zaprta; da tudi tisti, ki se čutimo zunaj, lahko prejmemo blagoslov – ne zato,

Jezus, hodil si molit na goro. Tudi jaz drugače molim v gorah. Srce je odprto Stvarniku v najlepši katedrali na svetu, mogočnih, dih jemajočih lepotah. Tu začutim, da v Bogu ni nič nemogoče, niti hoja Jezusa in Petra po vodi. Pa vendar, tu je vsakdanje življenje, pridejo viharji, dvomi, razočaranja. Takrat kot Peter iztegnem roko proti tebi Jezus in prosim: »Reši me, ne pusti, da potonem, pomiri vihar v meni.« Hvaležna, da to zmorem! Jožica Jurko

Jezus nas s tem, ko svojim učencem naroči: »Vi jim dajte jesti«, pozove k solidarnosti. To malo, kar so učenci imeli, se je pomnožilo in nasitilo ljudstvo. Pri Bogu je res vse mogoče. Da, če Bog hoče, lahko pomnoži pet hlebov kruha in nahrani pet tisoč ljudi. Bog je nahranil to množico na način, ki je postal temelj naše krščanske solidarnosti. S tem nam daje napotek, kako naj služimo svojim bratom in sestram v Cerkvi. Tudi sami potrebujemo pomoč, ki jo dobimo od Boga in od dr

Nebeško kraljestvo ni le končni cilj vsakega kristjana. Je tukaj, ta trenutek, na voljo za vsakogar, ki želi z dobrim namenom obogatiti svoje življenje in življenje bližnjega v odnosih do bližnjega in do Boga. Nebeško kraljestvo se da najti, če ga zavestno iščem, kot trgovec. Lahko pa nanj naletim čisto nepričakovano, kot nekdo, ki na njivi najde zaklad. Pomemben je moj odgovor na to. Če z veseljem odgovorim Bogu na najdeno, sem pridobil pravo mesto v njegovem kraljestvu, ki

Blizu mi je prilika o gorčičnem zrnu. Božje kraljestvo se začne zelo majhno, vendar zraste v nekaj velikega. Kako ga lahko dosežem? Z majhnimi dobrimi deli, z molitvijo, z dejanji odpuščanja, s potrpežljivostjo ... Kar se danes zdi nepomembno, lahko Bog razvije v nekaj velikega. Tudi majhna količina kvasa prekvasi vse testo. To pomeni, da Božje delovanje pogosto ni glasno ali spektakularno. Deluje od znotraj in postopoma spreminja človeka. Gospod, naj bo moja vera, čeprav maj

Gospod je vsepovsod okoli nas. Vidimo ga lahko v naravi, v medsebojnih odnosih, v cerkvi ... A tako kot pravi Jezus v tej priliki, vsa semena ne padejo na dobra tla. Bog nam velikodušno podarja vsakodnevne darove, čeprav ve, da tega veliko ljudi ne ceni. Ampak nikoli ne odneha, ker verjame, da bo na svetu nekdo sprejel Božjo besedo in jo gojil ter oznanjal tudi drugim, zato je pomembno, da še v tako majhnih stvareh vidimo Božje delo in ga cenimo. Eva Avberšek

Jezus se nam razodeva kot dobri pastir, ki vsako svojo ovco pozna po imenu in jo iskreno ljubi. Ne beži, kadar je težko, ampak ostane z nami in za nas da vse, tudi svoje življenje. Sprejme nas takšne, kot smo, ter nas ljubi in varuje. Prav je, da mu zaupamo in prepoznamo njegov glas sredi vsega hrupa okoli nas. Hkrati čutim povabilo, da tudi sama postanem pozorna do drugih, jih poslušam in jim z ljubeznijo pomagam tako, kakor On skrbi zame. Ema Jevšenak

Izgubiti svoje življenje zaradi Jezusa in znati nositi svoj križ mi v vsakdanjem življenju vedno znova odpira vprašanja. Znam premagati željo v skrbi po zadovoljevanju svojih potreb in potreb svojih najbližjih, ali znam prepoznati tudi potrebe drugih? Sprejemam svoje življenje takšno, kot je, tudi v nepredvidenih trenutkih in preizkušnjah? V krstu smo poklicani v občestvo, v odnos drug z drugim. Samo v ponižnosti in z odprtim srcem lahko sprejemamo in dajemo. Jezus, pomagaj m

Slišim Jezusove besede: »Ne bojte se!«, ko naletim na naslov ali članek, ki govori zaničevalno o kristjanih; ko bi lahko v družbi na glas povedala, kaj mi pomeni vera, pa zaradi »ljubega miru« ostanem tiho; ko me doleti težka preizkušnja in mi zmanjkuje upanja? Prav v takšnih trenutkih me Jezus opominja, da nisem sama. Pozna moje skrbi in strahove ter me opogumlja, naj mu zaupam. Vabi me, da z besedami in dejanji pokažem, da verujem vanj. Bodimo pogumni ter pričujmo o milosti

V odlomku preberemo, kako se Jezusu zasmili množica izčrpanih ljudi, saj se mu zdijo kot ovce brez pastirja. Ta stavek me posebej nagovarja, saj vemo, da Jezus sam postane naš pastir in da stori vse za svoje ovce, celo umre za križu. To stori iz usmiljenja za vse nas. Pove nam tudi, da je žetev obilna, delavcev pa premalo in da naj prosimo Boga žetve, da pošlje še delavcev. Jezus je imel takrat le dvanajst učencev, danes pa nas je v Cerkvi veliko več, a je vseeno pomembno, da

Hodi za menoj! Klic, ki me drami iz zapeljivosti sveta. Klic, ki seže v globine mojega srca. Klic, ki me vabi v polnost življenja. Klic, ki spremeni vse – na boljše. Prav zato se trudim, dragi Jezus, vsak dan vstati in Te povabiti k sebi, da mi pomagaš hoditi po pravi poti. Ivan Sobočan

Bog ima človeka tako zelo in brezpogojno rad, da mu je dal najdragocenejše – svojega Sina. Kdor v to ljubezen zaupa, ne živi v strahu pred pogubo, ampak v upanju na večno življenje. Bog ne prihaja, da bi nas obsodil ali kaznoval, ampak da bi nas rešil, dvignil iz teme in pripeljal v svetlobo. Ta odlomek me spomni, da vera ni le pravilo ali dolžnost, ampak odnos zaupanja. Bog me ne sili, ampak me vabi. Od mene je odvisno, ali bom to ljubezen sprejel in živel v njej. Andreja Br

Učence je bilo strah. Jezus stopi mednje, ravno v pravem času. Ne obsoja jih, ne sprašuje, zakaj so zbežali — preprosto reče: »Mir vam bodi.« Učencem da to novo moč. Zavedati se moramo, da je Bog vedno z nami, v naših strahovih in veselju. Prinaša nam mir in ne obsodbo. S tem pa nam daje moč, da svojega miru ne zadržimo zase, temveč ga prenašamo naprej. Helena Jevšenak

Božja beseda me nagovarja k razmišljanju, kako jaz oznanjam vero. Jezus je ljudem razodel Očetovo ime in po njem so spoznali Boga. Vabi tudi mene, da ga oznanjam, ne samo z besedami, ampak z načinom življenja. V družini, med prijatelji in v vsakdanjih srečanjih lahko prinašam mir, potrpežljivost, veselje, odpuščanje in resnico. Kadar mi to uspe, ljudje po meni lažje spoznavajo Gospodovo navzočnost. Vera postane najbolj prepričljivo oznanilo takrat, ko jo živim v vsakdanjih dr