Današnji evangelij nas popelje v samo srce Jezusovega trpljenja in darovanja. Pripoved o izdaji, zapuščenosti, trpljenju in smrti, a hkrati tudi o neizmerni ljubezni, predvsem z globokim sporočilom: največja zmaga ni v tem, da premagaš druge, ampak da ostaneš v ljubezni tudi takrat, ko je najtežje. Ko te nekdo prizadene, ne vračaj z istim, ampak poskusi ohraniti mir. Ko narediš napako, se ne zapri vase, ampak poišči odpuščanje. Ko ti je težko, verjemi, da nisi sam in da ima t

Evangelij o Lazarju me vedno znova spomni, da je človeška pot prežeta s trenutki, ko se nam zdi, da Bog molči ali da prihaja prepozno. Takrat se v nas rodi nemir – kot se je v Marti in Mariji – in s tem nemirom se lahko poistoveti vsak človek, ki nosi skrbi, bolečino ali vprašanja. A Jezusov prihod v Betanijo pokaže, da Bog nikoli ne odneha z nami, tudi ko mi že omagujemo. Ko pravi: »Jaz sem vstajenje in življenje,« ne govori le o Lazarju, ampak o vsakem človeku, ki si želi n

Kristus je prišel na svet. Živel, učil, ozdravljal in daroval se je za nas, da bi vsi, tako kot slepi berač, spregledali. Le tako bomo tudi mi z vsem mišljenjem, s čutenjem, z delom izpovedali, danes in na pragu Večnosti: »Verujem, Gospod!« Marjanca Sreš Žerdin

Pri Bogu smo vsi ljudje enako pomembni, ne glede na status, spol. Jezus to pokaže, ko se ozre oz. zaplete v pogovor z grešno Samarijanko, ki išče ljubezen pri številnih moških in tako zajema vodo iz napačnega vodnjaka. Razodene se ji kot Mesija, ki je živa voda, in pravi, da nihče ne bo žejen, če bo zajemal iz vodnjaka žive vode. Ko Samarijanka spozna, da je Jezus ta živa voda, pozabi vrč pri Jezusovih nogah (opusti staro grešno življenje) in se napoti v mesto pripovedovat lj

Ob tem odlomku se prepoznam v Petru, ker si tudi jaz želim ostati v trenutkih, ko je vera lahka in srce polno miru. V mojem vsakdanu, med delom in skrbmi, pa pogosto pozabim, kako blizu mi je Jezus. Božji glas »njega poslušajte« razumem kot povabilo, naj ga postavim na prvo mesto tudi takrat, ko sem utrujena ali obremenjena. Njegove besede »Vstanite in ne bojte se« me nagovarjajo prav v mojih strahovih in negotovostih. Želim si, da bi znala tudi v čisto navadnih dneh gledati

Postni čas: čas milosti ali izgubljenih priložnosti? Jezus je premagal skušnjave v ekstremnih pogojih puščave, lačen, žejen, izčrpan … ni podlegel udobju, slavi in lažji poti do Boga. V vsem nam je zgled, tudi v premagovanju skušnjav. V Jakobovem pismu 1,13-14 je zapisano, da »Bog ne skuša nikogar … vsakega pač skuša lastno poželenje, ki ga vleče in mami.«  Brez Božje pomoči bomo ta poželenja težko premagali. Molitev in dobra dela pa naj bodo recept za letošnji čas milosti.  

Če se včasih zdi, da nekatere Jezusove besede potrebujejo jasnejšo razlago, preden jih je moč resnično doumeti in sprejeti v svoje srce, to ne velja za današnji evangeljski odlomek. Jezus namreč jasno in nedvoumno pove, kako je treba v resnici razumeti in izpolnjevati postavo. Že obstoječe in ljudem znane zapovedi dopolni, obenem pa še dodatno zaostri. S tem jasno pokaže, da pravično življenje po postavi ne pozna kompromisov in bližnjic, slehernega posameznika pa nagovarja in

Si lahko predstavljaš življenja brez soli in luči? Oboje daje 'okus in svetlobo' ljudem. Kaj pa jaz? Jezus mi naroča, da naj bom sol in luč za ljudi! Dajem luč dovolj visoko, da vidijo svetlobo tudi drugi okoli mene? Vera ni nekaj, kar bi kristjani skrivali in imeli le zase. Sol in luč naj predstavljata naša dobra dela, usmiljenje, tolažbo, sočutje, spoštovanje, dobroto, prijaznost ..., da bodo tako ljudje v nas prepoznali Božje delovanje!     Romana Slemenšek

Neverni Tomaž je vstalega Jezusa iskal in ni verjel, ko so mu o tem povedali apostoli. Še naslednjih osem dni ga je iskal. Jezusove besede nevernemu Tomažu na njunem srečanju: »Blagor tistim, ki niso videli, a so verovali.«  (Jn 20,29) Prav tisti smo dolžni biti opora vsem, ki po trnovi, Tomaževi poti iskanja, spotikajoč stopamo k Jezusu in Stvarniku.                        Dušan Pirc

Jezus je prišel v Galilejo kot Luč, ki oznanja Božje kraljestvo. Tako pride tudi v naša življenja in nas kot ribiče pokliče, da bi hodili za njim. Na nas je, da pustimo vse in se odpravimo za Njim, kakor so storili tudi učenci. Čeprav so bili sredi dela, pomagali očetom …, so vse pustili, da bi lahko sledili Jezusu. Pomembno je, da znamo tudi mi storiti enako, kajti edino Jezus je prava Pot, na kateri bomo našli resnično veselje in srečo v večnem življenju. Dovolimo Jezusu, n

Kakšno veselje, kakšna veličina in ponižnost in hkrati moč zaupanja v besede, vse v eni osebi, ki iz srca vzklika: »Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje grehe sveta.« Janez Krstnik nam vsem skupaj naznani veliko novico, da je prišel sedaj tisti, na katerega smo tako dolgo čakali, sam Božji sin, ki nas bo krstil v Svetem Duhu. Torej dve darili v enem, krst ter odpuščanje grehov, dve vstopnici za večno življenje. Kaj je še vrednejše darilo, ki nam ga lahko nekdo podari, da z njim

Spoznanje, da Bog ni ostal na varni razdalji, ni govoril le z višav, se ni zadovoljil z zapovedmi, preroki in znamenji, mi vedno znova razkrije resnico, da zlo ni premagano z močjo, da greh ni ozdravljen z moraliziranjem in da človek ni rešen z znanjem. Rešen je s Prisotnostjo. Kristus pride tja, kamor mi pogosto ne upamo iti: v temo srca, v sram, v notranjo razklanost, v kraje, kjer človek izgubi ime in dostojanstvo. Tam, kjer se človek počuti zapuščenega, Bog pravi: »Tukaj

Razmišljam o Sveti Družini. Ni ji bilo prizaneseno. Gotovo sta Jožef in Marija doživljala veliko stisko in negotovost (kot premnoge družine danes). Prepustila sta se Božjemu vodstvu in varstvu. Slišala sta Božjo besedo, verjela in zaupala … in izpolnjen je bil Božji načrt. Kaj pa moja vera, moje zaupanje? Kličimo Božjo navzočnost, blagoslavljajmo in molimo drug za drugega. Naj naše družine in družine vsega sveta postajajo skupnosti ljubezni, nežnosti, odpuščanja, sprejemanja,

Vsak dan, posebej pa v adventnem času, Gospod sprašuje, ali sme tudi v našem življenju delati velike stvari. Sprašuje nas in čaka, kajti brez človeške privolitve se Emanuel – »Bog z nami« ne more roditi. Vsi mi smo poklicani, da odpremo svoja srca in se prepustimo delovanju Svetega Duha. Tudi nad nas naj pride moč Najvišjega, da bo namreč to, kar bo rojeno iz nas in naših del, resnično nosilo okus Svetega. Obdarovani smo z novim življenjem; prav Brezmadežna devica Marija je t

Smo v trenutku, ko se zdi, da je vsa gotovost razpadla: Janez v temi in globini ječe, v zmedi, glasno izreče dvom: si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega? Se sliši kot: sem jaz res prerok in ti odrešenik? Je zmedlo tudi ljudi, ki so bili zraven? Jezus nastopi odločno: dragi ljudje – Božje kraljestvo v tem, čemur ste priče, ni nič manj blizu – še več, med vami je, poglejte, dela! Janez v vsem tem ni nič manj prerok – še več, največji od prerokov je! Torej, na kaj s

»Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo,« so besede Janeza Krstnika, ki je naznanjal Jezusov prihod. V današnjem času, polnem prezaposlenosti in stresa, se včasih ne znamo ustaviti in se v miru zazreti vase. Se zavedamo svojih grehov, nas obremenjuje krivda? Znamo izkazovati svojo ljubezen tudi do najšibkejših? Jezus je vedno z nami in nam vedno znova daje priložnost, da živimo po zapovedih evangelija, v miru, ki vlada med nami, kadar smo pozorni na potrebe

Tako kot ne poznamo dne drugega Kristusovega prihoda, tudi ne vemo, kdaj bo naš poslednji dan na tem svetu. O smrti gotovo premalo razmišljamo. Misel na lastno minljivost odrivamo stran kot nepovabljenega gosta. A o tem bi morali razmišljati prav vsak dan, saj nihče ne ve, kdaj bo naš poslednji vdih. Bomo takrat »budni« in pripravljeni na nebesa? Bomo spravljeni s svetom in z Bogom? Dragi Bog, pomagaj nam s svojo milostjo. Usmeri naše korake k spovednici in h kesanju, da bo n

Ob prestolu Križanega odmevajo trije glasovi, trije pogledi na Jezusa. Voditelji ljudstva in vojaki se norčujejo, Jezusa zasmehujejo in prezirajo: »Reši sebe!« Preklinjajoči razbojnik na dnu obupa vidi v Kristusu le sotrpina, ki bi, če bi bil Mesija, lahko čudežno rešil njegovo telo: »Reši naju!« Zločinec Dizma pa stori dejanje globoke vere: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!« Dizma v Jezusu ne vidi le umirajočega človeka, vidi Kralja, ki prihaja v svoje kral

Evangeljski odlomek je težak. Po eni strani nas plaši opis grozot, ki se bodo dogajale po vsem svetu, po drugi strani pa napoved, da bodo tisti, ki bodo ostali zvesti Jezusovemu izročilu, deležni hudega preganjanja. Tempelj je za kristjane zagotovo Cerkev, ki je zgrajena na Kristusu. Kamni njene zgradbe so najprej zakramenti, ki gradijo to podobo. Zakramenti so že v redu, a prilagodili smo njihovo vsebino, da bi bila všečna sodobnemu svetu tako zelo, da ljudje ne vedo več, če

Evangeljski odlomek opiše dogodek, ko se Božja navzočnost iz veličastnega Salomonovega templja z Jezusom Kristusom prenese v srca kristjanov. Vsak kristjan je po Jezusu Kristusu tempelj Svetega Duha. Čustva, razum in telo so izpostavljena raznim preizkušnjam zemeljskega življenja, ki uničujejo naše templje. Tega se zavemo šele takrat, ko nas doleti huda preizkušnja. Marsikdaj šele takrat spoznamo, da materialne dobrine, ki smo jim dajali pomen, minejo, tako kot tempelj iz kam