Posebej v tej misijonski izkušnji, ki jo doživljam v Turčiji, me Božja beseda nagovarja, da Gospod ne prihaja le v čudežu Evharistije, temveč je dovolj, da stopiva skupaj in moliva – z bratom, očetom ali pa s popolnim neznancem, s katerim naju ne povezuje niti skupni jezik, temveč vera v Kristusa. Kajti Gospod naju bo uslišal in bo prebival med nama. Urh Špital

Večkrat se nam zdi, da nismo vredni Božje ljubezni. Jezus je prišel za svoje ljudstvo, zato bo odrešil le njih, na nas pa bo pozabil. Toda zgodba o kanaanski ženi nam pravi drugače. Jezus najprej molči, nato postavi mejo – a žena ne odneha. V svoji ponižnosti sprejme, da je kot ‘psiček’, in vendar veruje, da je pri Gospodarju dovolj drobtin tudi zanjo. Njena velika vera dokazuje, da Božja milost ni zaprta; da tudi tisti, ki se čutimo zunaj, lahko prejmemo blagoslov – ne zato,

Jezus, hodil si molit na goro. Tudi jaz drugače molim v gorah. Srce je odprto Stvarniku v najlepši katedrali na svetu, mogočnih, dih jemajočih lepotah. Tu začutim, da v Bogu ni nič nemogoče, niti hoja Jezusa in Petra po vodi. Pa vendar, tu je vsakdanje življenje, pridejo viharji, dvomi, razočaranja. Takrat kot Peter iztegnem roko proti tebi Jezus in prosim: »Reši me, ne pusti, da potonem, pomiri vihar v meni.« Hvaležna, da to zmorem! Jožica Jurko

Jezus nas s tem, ko svojim učencem naroči: »Vi jim dajte jesti«, pozove k solidarnosti. To malo, kar so učenci imeli, se je pomnožilo in nasitilo ljudstvo. Pri Bogu je res vse mogoče. Da, če Bog hoče, lahko pomnoži pet hlebov kruha in nahrani pet tisoč ljudi. Bog je nahranil to množico na način, ki je postal temelj naše krščanske solidarnosti. S tem nam daje napotek, kako naj služimo svojim bratom in sestram v Cerkvi. Tudi sami potrebujemo pomoč, ki jo dobimo od Boga in od dr

Nebeško kraljestvo ni le končni cilj vsakega kristjana. Je tukaj, ta trenutek, na voljo za vsakogar, ki želi z dobrim namenom obogatiti svoje življenje in življenje bližnjega v odnosih do bližnjega in do Boga. Nebeško kraljestvo se da najti, če ga zavestno iščem, kot trgovec. Lahko pa nanj naletim čisto nepričakovano, kot nekdo, ki na njivi najde zaklad. Pomemben je moj odgovor na to. Če z veseljem odgovorim Bogu na najdeno, sem pridobil pravo mesto v njegovem kraljestvu, ki

Blizu mi je prilika o gorčičnem zrnu. Božje kraljestvo se začne zelo majhno, vendar zraste v nekaj velikega. Kako ga lahko dosežem? Z majhnimi dobrimi deli, z molitvijo, z dejanji odpuščanja, s potrpežljivostjo ... Kar se danes zdi nepomembno, lahko Bog razvije v nekaj velikega. Tudi majhna količina kvasa prekvasi vse testo. To pomeni, da Božje delovanje pogosto ni glasno ali spektakularno. Deluje od znotraj in postopoma spreminja človeka. Gospod, naj bo moja vera, čeprav maj

Gospod je vsepovsod okoli nas. Vidimo ga lahko v naravi, v medsebojnih odnosih, v cerkvi ... A tako kot pravi Jezus v tej priliki, vsa semena ne padejo na dobra tla. Bog nam velikodušno podarja vsakodnevne darove, čeprav ve, da tega veliko ljudi ne ceni. Ampak nikoli ne odneha, ker verjame, da bo na svetu nekdo sprejel Božjo besedo in jo gojil ter oznanjal tudi drugim, zato je pomembno, da še v tako majhnih stvareh vidimo Božje delo in ga cenimo. Eva Avberšek

Jezus se nam razodeva kot dobri pastir, ki vsako svojo ovco pozna po imenu in jo iskreno ljubi. Ne beži, kadar je težko, ampak ostane z nami in za nas da vse, tudi svoje življenje. Sprejme nas takšne, kot smo, ter nas ljubi in varuje. Prav je, da mu zaupamo in prepoznamo njegov glas sredi vsega hrupa okoli nas. Hkrati čutim povabilo, da tudi sama postanem pozorna do drugih, jih poslušam in jim z ljubeznijo pomagam tako, kakor On skrbi zame. Ema Jevšenak

Izgubiti svoje življenje zaradi Jezusa in znati nositi svoj križ mi v vsakdanjem življenju vedno znova odpira vprašanja. Znam premagati željo v skrbi po zadovoljevanju svojih potreb in potreb svojih najbližjih, ali znam prepoznati tudi potrebe drugih? Sprejemam svoje življenje takšno, kot je, tudi v nepredvidenih trenutkih in preizkušnjah? V krstu smo poklicani v občestvo, v odnos drug z drugim. Samo v ponižnosti in z odprtim srcem lahko sprejemamo in dajemo. Jezus, pomagaj m

Slišim Jezusove besede: »Ne bojte se!«, ko naletim na naslov ali članek, ki govori zaničevalno o kristjanih; ko bi lahko v družbi na glas povedala, kaj mi pomeni vera, pa zaradi »ljubega miru« ostanem tiho; ko me doleti težka preizkušnja in mi zmanjkuje upanja? Prav v takšnih trenutkih me Jezus opominja, da nisem sama. Pozna moje skrbi in strahove ter me opogumlja, naj mu zaupam. Vabi me, da z besedami in dejanji pokažem, da verujem vanj. Bodimo pogumni ter pričujmo o milosti

V odlomku preberemo, kako se Jezusu zasmili množica izčrpanih ljudi, saj se mu zdijo kot ovce brez pastirja. Ta stavek me posebej nagovarja, saj vemo, da Jezus sam postane naš pastir in da stori vse za svoje ovce, celo umre za križu. To stori iz usmiljenja za vse nas. Pove nam tudi, da je žetev obilna, delavcev pa premalo in da naj prosimo Boga žetve, da pošlje še delavcev. Jezus je imel takrat le dvanajst učencev, danes pa nas je v Cerkvi veliko več, a je vseeno pomembno, da

Hodi za menoj! Klic, ki me drami iz zapeljivosti sveta. Klic, ki seže v globine mojega srca. Klic, ki me vabi v polnost življenja. Klic, ki spremeni vse – na boljše. Prav zato se trudim, dragi Jezus, vsak dan vstati in Te povabiti k sebi, da mi pomagaš hoditi po pravi poti. Ivan Sobočan

Bog ima človeka tako zelo in brezpogojno rad, da mu je dal najdragocenejše – svojega Sina. Kdor v to ljubezen zaupa, ne živi v strahu pred pogubo, ampak v upanju na večno življenje. Bog ne prihaja, da bi nas obsodil ali kaznoval, ampak da bi nas rešil, dvignil iz teme in pripeljal v svetlobo. Ta odlomek me spomni, da vera ni le pravilo ali dolžnost, ampak odnos zaupanja. Bog me ne sili, ampak me vabi. Od mene je odvisno, ali bom to ljubezen sprejel in živel v njej. Andreja Br

Učence je bilo strah. Jezus stopi mednje, ravno v pravem času. Ne obsoja jih, ne sprašuje, zakaj so zbežali — preprosto reče: »Mir vam bodi.« Učencem da to novo moč. Zavedati se moramo, da je Bog vedno z nami, v naših strahovih in veselju. Prinaša nam mir in ne obsodbo. S tem pa nam daje moč, da svojega miru ne zadržimo zase, temveč ga prenašamo naprej. Helena Jevšenak

Božja beseda me nagovarja k razmišljanju, kako jaz oznanjam vero. Jezus je ljudem razodel Očetovo ime in po njem so spoznali Boga. Vabi tudi mene, da ga oznanjam, ne samo z besedami, ampak z načinom življenja. V družini, med prijatelji in v vsakdanjih srečanjih lahko prinašam mir, potrpežljivost, veselje, odpuščanje in resnico. Kadar mi to uspe, ljudje po meni lažje spoznavajo Gospodovo navzočnost. Vera postane najbolj prepričljivo oznanilo takrat, ko jo živim v vsakdanjih dr

Ko prebiram današnji evangelij, naenkrat zaslišim v svoji notranjosti pesem: »Pridi, Sveti Duh, pridi, luč srca, v Sinovi ljubezni vžgi duha. Ti nas osvobajaš vseh strahov. Podeli Cerkvi svojih darov.« V meni je vzvalovilo sporočilo, da je Jezus obljubil Svetega Duha. Njega, ki ga vsako jutro kličem v svoj dan in se mu izročim, da me varuje, blagoslavlja in vodi. Katerega prosim, da bi znala z ljubeznijo sprejemati vse ljudi, ki jih bom srečala. Zaupam mu, ker je modrost. Tis

V evangeliju Jezus učencem pove, da odhaja in jim pripravlja prostor v nebeškem občestvu skupaj z Očetom. Jezusove besede »da boste tudi vi tam, kjer sem jaz,« nagovarjajo tudi nas in nas resnično pomirjajo. Večna slava v nebeškem kraljestvu je vredna truda in premagovanja težav na naših življenjskih poteh. A na tej poti nismo sami. Včasih se niti ne zavedamo, da je On, ki je umrl in vstal za nas, z nami na vsakem koraku. Jezus, hvala, da nas spremljaš na poti, ki vodi k Očet

V odlomku Jezus najprej pove prispodobo o dobrem pastirju, ki ga ovce poznajo in poslušajo njegov glas. Nato Jezus pravi, da je On vrata k ovcam. S tem nam pove, da je On edina pot v Božje kraljestvo. Kdor pa poskuša priti noter na kak drug način, je kot tat. Če gremo skozi Njega, bomo našli pašo in to je naša duhovna hrana ter pot do pravega življenja. Prav tako nas opozarja, da so bili vsi pred njim roparji in tatovi, ki se jim moramo izogniti. On je tisti, ki nas pozna, vs

Ko sta učenca prepoznala Jezusa po lomljenju kruha, sta se takoj vesela vrnila v Jeruzalem, da bi vse povedala prijateljem. Po vsaki sveti maši smo poslani, da gremo in oznanjamo Gospodov evangelij. Srečanje z Jezusom nam lahko spremeni srce, zato si ne moremo kaj, da ga ne bi oznanjali. Ko bomo naslednjič pri sveti maši, si predstavljamo, da sta Kleopa in njegov sopotnik z nami. Vživimo se v njuno navdušenje, ko bo med bogoslužjem naše srce zagorelo v ljubezni, ko bomo spozn

V nedeljo zvečer so učenci še v mislih, kako se je vse skupaj žalostno obrnilo. Ideje so padle, vsak je po svoje izdal Učitelja, zbežal. Nič obetavno ni videti. Vrata so iz strahu zaklenjena. Kakor da poti naprej ni videti. Kaj torej delajo tukaj, zakaj so še skupaj? A prav to: Jezusa nič ne ustavi. Ne izdaja, ne zaprta vrata, ne strah. Nič težkih besed. »Mir vam bodi! Jaz vas pošiljam, ... prav zato, ker ste to doživeli in ostali skupaj, v meni ...« Majda Kočar