Velike reči je Gospod za nas storil

Toliko pomembnega in velikega se dogaja okrog nas, toliko lepih in pomembnih sporočil beremo, da preprosto obmolknemo – tiho premišljujemo in skoraj ne moremo verjeti, da je vse res.

Politika nas navdaja s strahom, saj vse skupaj precej »diši« po vojni, splošnem neredu, ki ne obljublja nič dobrega. Narava se je razdivjala s potresi in povodnjami in še bi lahko naštevali najrazličnejše stiske. Iztekajoči postni in velikonočni čas pa nas vabita k pogledu v Sveto pismo in v sporočila prihajajočih praznikov.

Kdaj ni bilo stisk in trpljenja? Izraelsko ljudstvo, naši predniki po veri, so šli skozi neverjetne stiske, skozi silno trpljenje. Pot v Egipt, sužnost v Egiptu, beg preko Rdečega morja, 40-letno potovanje po puščavi, osvojitev obljubljene dežele – pravzaprav en sam boj za obstanek. K vsem tem preizkušnjam prerok Izaija napiše: »Glej, nekaj novega bom naredil, zdaj klije, mar ne opazite?« Njihovo trpljenje je imelo očiščevalno moč, saj so po trpljenju spremenili svoje življenje in so mogli razumeti tisto »novo«, ki jim ga Bog obljublja.

Božje obljube so utemeljene na veri – na trdnem prepričanju, da je to, kar Bog želi, resnica, ki jo je treba sprejeti in živeti. Apostol Pavel je po spreobrnjenju to vzel popolnoma zares in je v tem stilu odživel preostali del svojega  življenja.

Napovedana novost se je v polnosti uresničila v Jezusu Kristusu. Takratni razlagalci postave in voditelji judovskega ljudstva so Božje zapovedi razumeli in jih izvajali tako, da so za kršitev zahtevali smrtno kazen. Za ženo, ki so jo prignali k Jezusu, ker so jo dobili pri prešuštvovanju, so pričakovali tudi njegovo obsodbo. Jezus, ki je Božjo postavo dobro poznal, žene ni obsodil, ampak jo je odposlal z naročilom, naj ne greši več. Sodniki so ob Jezusovem vpogledu v njihovo hinavščino prizorišče zapustili. Da, tudi v tem je velik naš Gospod!                                                                                                            

Tone Krašovec