Trpljenje - smrt - vstajenje ...

Besedno bogoslužje te nedelje je močno »obarvano« s trpljenjem, je tudi god žalostne Matere Božje in še na novo dan žalujočih.

Prerok Izaija je imel na stežaj odprta ušesa za Božjo govorico. Moral je skozi številne preizkušnje, skozi trpljenje, da je dojel trpljenje okrog sebe, trpljenje svojega ljudstva, ki je trpelo zaradi svoje nezvestobe Božjim zapovedim. Sam je to okušal na svoji koži, rojake pa je želel s klicem k poboljšanju rešiti trpljenja, ki so ga doživljali.

Vera in življenje po veri. Vera brez del ljubezni je mrtva. Apostol Jakob je na zelo praktičen način razložil, kaj je vera in kako vera narekuje ljubeče odnose do vseh ljudi. Samo vera z deli ljubezni je prava krščanska vera.

Apostoli so sledili Jezusu – saj so večinoma potovali in med potjo so oblikovali tudi svoja mnenja o Jezusu, o svoji prihodnosti. Na eni od teh poti, je Jezus želel poizvedeti, kaj pravijo ljudje o njem in seveda tudi to, kdo pa sami pravijo, da je. Dobil je lep odgovor, da je Kristus. Njihove predstave o Kristusu so bile še precej nejasne, tudi zmedene, da jim je odsvetoval pogovore z ljudmi o njem. Evangeliji nam poročajo, kaj vse se je dogajalo potem, ko so prišli v Jeruzalem in se je zgodila zadnja večerja, trpljenje, smrt in vstajenje. Po vstajenju in prihodu Svetega Duha so apostoli dobili in potem tudi oznanjali pravo resnico o Kristusu – Odrešeniku.

Ustvarjeni svet je ranljiv in to ljudje še posebej občutimo. To so občutili preroki, Kristus, Marija – njegova mati, apostoli in vsi po vrsti. Marija, ki je videla življenje in trpljenje mnogo globlje, je zaslužila svoj praznik kot Žalostna Mati Božja. Trpljenje je ni zlomilo. Pridružila ga je svojemu Sinu in tako sta v službi odrešenja za vse trpeče.      

Tone Krašovec, duhovni pomočnik