Morje, vihar in mir

Prostranost morja je pravzaprav velika uganka narave. Pokriva velik del zemeljske oble, se vedno giblje, se večkrat razbesni v viharju, vedno kroži z zemljo, se nikoli ne izlije in je polno življenja. Svetopisemski mož Job je z Božjo pomočjo skušal razumeti to veličino Božjega stvarstva. Neverjetna pestrost narave ga je čudila in navduševala. Videl je v njej velike možnosti za življenje, a krati se je bal, ker je bilo toliko nerazložljivega.

Podobna doživetja so imeli tudi Jezusovi apostoli. Večinoma so živeli ob Genezareškem jezeru in to jezero - morje - jih je preživljalo. Dobro so poznali vse njegove »muhe«. Poznali so njegov spokojni mir, bogato zalogo rib, večkrat pa so občutili tudi vihar, visoke valove in s tem tudi strah, da jih bo morje pogoltnilo, če so bili kot ribiči na njem. Jezus se jim je pogosto pridružil. Iz njihovih čolnov je oznanjal evangelij, večkrat z njimi preplul to morje, je pa občasno pri plovbi tudi zaspal. Apostoli so skupaj z Jezusom večkrat doživeli hude nevihte in s tem tudi visoke valove. Ob neki plovbi je nastal velik vihar in Jezus je spal. Strah je bil tolikšen, da so ga zbudili in ga vprašali, če mu ni mar, da se potapljajo. Jezus je zapretil vetru in ta je utihnil. Učenci pa so morali slišati očitek, zakaj so strahopetni in kako to, da še nimajo vere, saj je vendar on zraven.

Ljudje smo del te čudovite narave. Podobno kot morje prebivamo na vseh koncih sveta. Ljudje se kot družinska bitja združujemo v narode in večinoma imamo vsi narodi svoj prostor, svojo državo. Naša država, ki te dni praznuje 33 let svoje državnosti, doživlja visoko valovanje medčloveških odnosov in kako zelo nam je potrebna trdna vera, da ne bomo utonili, saj je Jezus z nami.                                 

Tone Krašovec, duhovni pomočnik