Kaj hoče Gospod?

Odgovor na to vprašanje je nekaj najzahtevnejšega v naši veri. Pa ne bo odgovora v celoti, saj je skrit v celotnem Svetem Pismu, v naši vesti in v znamenjih časa, v katerem živimo.

Kaj v resnici zmoremo s svojim umom, ki je bolj ali manj uravnan z Božjim Duhom? Smo namreč bojazljivi in nestanovitni. Neprestano čutimo boj med telesnim – mesenim in dušo – duhovnim. Pogreznjeni smo v množico informacij in najti med njimi pravo sporočilnost je resnično zelo naporno opravilo. To so znamenja časa in tudi v tem moramo iskati Božje sporočilo.

Apostol Pavel išče pot k učencu in prijatelju Filemonu. Ta bi naj sprejel Onezima – sužnja kot brata, saj med kristjani ni več sužnjev in svobodnih, ampak smo si bratje in sestre. To je Božja volja – to hoče Gospod. Apostol Pavel pa noče prisiliti prijatelja k takšnemu razumevanju, ampak ga prosi kot prijatelja in kristjana. Tudi ta tankočutnost je znamenje Božje volje, ki jo želimo razumeti in sprejeti.

Zelo nas preseneča, da Jezus oznanja evangelij z besedico »če«. To pomeni, da nas k ničemur ne prisiljuje, ampak, ČE hočemo biti srečni, ČE hočemo priti v večno življenje, živimo in delajmo tako, kot On želi. To pa pomeni, da je potrebno vse drugo v življenju zapostaviti in Boga – vse, kar je Božjega, postaviti na prvo mesto. Slediti in živeti po Božji volji je nekaj podobnega kot graditi novo stavbo, za katero je potreben dober načrt in izračun, da bo gradnjo mogoče postaviti in se veseliti opravljenega dela. Tudi reševanje sporov med ljudmi zahteva pravo modrost. Danes živimo v zelo razklanem svetu in kako potrebni smo pravih odločitev – takšnih po Božji volji, da ne bo več trpljenja v Ukrajini, na Bližnjem vzhodu, v Afriki in še marsikje – tudi v naši domovini.                

Tone Krašovec