Prvi vsaki sveti maši malo pred obhajilom duhovnik reče: »Blagor povabljenim na Jagnjetovo gostijo.« Povabilo spomni na skrivnostni pomen sv. obhajila. Spomni pa tudi, da nas po Jezusovi obljubi čaka »večna gostija«, ki je podoba za neizmerno veselje, sproščenost in osvobojenost. Sveta maša skupaj s svetim obhajilom je tako prepodoba in predokus nebeške svatbe, gostije.
Če gre za resnično praznovanje, smo veseli povabila in se praznovanja z veseljem udeležimo. Pa veselje ob našem rednem nedeljskem slavju ob oltarni mizi? Je res podobno veselju nad nebeško gostijo? Ali pa se odzovemo bolj »iz vljudnosti«, in še to, kadar pač ne najdemo kakšnega »izgovora«, zakaj vse ne moremo priti na praznovanje. Je naše oblačilo – obleka in notranjost, srce – res praznično in slovesno, svatovsko? Ali pa gremo na vsa druga praznovanja lepše urejeni in z bolj radostnim srcem?
Ob množici udeleženih »iz vljudnosti« in pa množici zunanje in notranje nepripravljenih na praznovanje mašne daritve bi se kaj hitro lahko zgodilo, da nedeljsko slavje ob oltarju ne bi bilo podobno svatbenemu slavju, pač pa bi bolj spominjalo na sedmino. Sveta maša, čeprav jo obhajamo po Jezusovi smrti in pri njej ponavljamo in podoživljamo zadnje dogodke Jezusovega zemeljskega življenja, trpljenja in smrti, vendarle ni spomin na pokojnega Jezusa. Torej ni sedmina, nima žalnega značaja. Sveta maša je praznovanje vere v od mrtvih vstalega Kristusa, ki je živ in je med nami - zdaj po svoji besedi, po kruhu in vinu, v večnosti pa spet »v živo«.
Od krsta naprej imamo belo oblačilo, ki je neke vrste svatovsko oblačilo ali »vstopnica« za nebesa in nebeško gostijo. Naj bo naše novo življenje po krstu zgolj priprava na tisto večno veselje. Praznovanje Gospodovega dne ob Gospodovem oltarju, ki je podoba Jagnjetove, nebeške gostije, naj v naj prebuja veselje in hrepenenje po še večjem, nebeške veselju.
Janko Rezar, župnik
Comments