ZAHVALA - TUDI PROŠNJA

Zahvalna nedelja – preglednica številnih pomembnih in lepih doživetij v letu, ki se izteka. Gotovo lahko štejemo med pomembne dogodke doživetja vere. Bilo je veliko prejemov zakramentov. Krst, birma, sprava, obhajilo in tudi številne sklenitve sv. zakona potrjujejo, da je v naših srcih še vedno veliko hrepenenje po Božji bližini, ki jo prejemamo z zakramenti. Hvala vsem prejemnikom za zaupanje v Cerkev, ki deli te zakramente. Zaupanje pa velja tudi v obratni smeri, ker kot Cerkev upamo, da bodo prejeti darovi po zakramentih dobro uporabljeni.

V Cerkvi smo občestvo – skupnost vernih, ki z ljubeznijo mislimo drug na drugega. Pogosto ni preprosto, saj smo si tako različni – pa vendar se trudimo živeti v znosni vzajemnosti. Ta naš trud je koliko toliko očiten v naših skupnostih, toda čutimo, da je to nekoliko premalo. Ljubezen, ki jo prejemamo in jo skušamo vračati, je velik izziv oznanjevanja veselega in odrešujočega oznanila. Odkrivanje tega poslanstva je vedno močnejše. Vse, kar smo prejeli, nas ne pusti pri miru. Oznanjevanje in prenašanje vrednot je končno naša pravica in dolžnost.

V tem letu smo gotovo doživeli mnogo lepih, prijetnih in osrečujočih vzgibov in dogodkov. Življenje v družini, v šoli, na delovnem mestu in še marsikje je bilo gotovo polno presenečenj, vznemirjenja in veselja. Čez vse to moremo in moramo reči: hvala. Gotovo je bilo tudi razočaranj, a prav zaradi razočaranj je sreča toliko večja. Tudi to leto smo se učili živeti. Življenje v naših različnih skupnostih nam je dalo priložnost odločanja za dobro ali slabo. Dobre odločitve nas navdušujejo in prinašajo srečo; slabe pa so opomin, kaj se ne sme več ponoviti.

Za trenutek bomo obstali drug pred drugim. Treba bo izbrati izraz zahvale. Morda bo iskrena beseda: »Hvala,« morda bo to preprosta pomoč pri delu ali pa skromen spominček v zahvalo.

Tone Krašovec, duhovni pomočnik