Jezusov krst v Jordanu najbrž ne bi bil nič posebnega, če ga ne bi spremljali posebni učinki: odprto nebo, Duh, ki se je spuščal kakor golob, in glas iz nebes: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.« (Mr 1,11b) Pred Jezusom je Janez krstil že mnogo spokorjenih, ki so želeli obrniti smer življenja, zaživeti na novo, se zbližati z Bogom ... Njihova želja in pripravljenost sta sicer nekaj štela, a z Jezusovim krstom je Bog Oče na »vzorčni način« pokazal, kako se začenja živeti novo življenje: ne z lastnimi napori, prizadevanji in odrekanji, pač pa s sprejemanjem daru Božjega življenja v nas.
Živeti življenje kot dar, živeti iz dejstva, da sem ljubljen, se nam zdi nepredstavljivo. Že od malega nosimo v sebi željo biti sprejeti, razumljeni, ljubljeni ... In to željo želimo uresničiti s prizadevanji, da bi bili uspešni, ugledni, (pri)ljubljeni, spoštovani ... dostikrat za vsako ceno. Zmotno smo prepričani: več kot vložimo, več bomo dosegli. Zato nam je tuja Božja logika, ki jo razkriva prerok Izaija: »O vsi, ki ste žejni, pridite k vodi, in vi, ki nimate denarja, pridite, kupite in jejte! ... Zakaj trošite denar za to, kar ni kruh, in svoj zaslužek za to, kar ne nasiti? Poslušajte, poslušajte me in jejte dobro, naj uživa v sočni jedi vaša duša.« (prim. Iz 55,1-2)
Mi pa se trudimo, dokler se ne utrudimo. In razočarano ugotovimo, da nam najbrž tako ali tako nikoli ne bo uspelo. Če zgleda sedanji trenutek še tako obetaven, je že naslednji lahko pravo nasprotje. Ker bi si radi nekaj pridobili, pridelali in prigarali sami. Tudi pred Bogom. Kolikokrat lahko zmotno mislimo, da si služimo nebesa. Take zmotne pobožne preračunljivosti me osvobaja vrstica iz prilike o usmiljenem očetu, ki sprejema nazaj svojega izgubljenega sina: »Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil.« (Lk 15,21) In mi daje upanje, da sem tudi jaz ljubljeni sin nebeškega Očeta, ki mi prihaja naproti ne samo v slovesnih trenutkih, kakor je bil moj krst, ampak toliko bolj v tistih, ko spoznavam in priznavam, da sem ubral svojo pot, pa so nebesa tudi zame še vedno odprta - kot dar, ne kot plačilo za moj trud.
Janko Rezar, župnik
Comments