Sveta Trojica

Potem ko smo z binkoštnim praznikom sklenili petdesetdnevni velikonočni čas, vstopamo v cerkvenem letu v t. i. čas med letom. Čas »brez posebnosti«, čas, ki pomaga prenesti sadove svetih časov v naš vsakdan. Začenjamo ga z nedeljo Svete Trojice.

Na prvi pogleda je Sveta Trojica, Troedini Bog, posebnost krščanskega verovanja, velika skrivnost in težko razumljiva vsebina naše vere. Ob njej pade matematika in logika, teologija si je morala pomagati s filozofijo, da je nekako ubesedila to, kar se z besedami ne da povedati. Pa vendar: verujemo, da je en sam Bog. A v njem so tri Božje osebe: Oče, Sin in Sveti Duh. Po svojem bistvu so med seboj enake, imajo eno in isto Božjo naravo, po svojem delovanju pa različne in se dopolnjujejo: Oče ustvarja, Sin odrešuje, Sveti Duh posvečuje. Zapisano na kratko in preprosto. In zelo pomanjkljivo in okrnjeno. Ker je nemogoče tako veliko skrivnost, kot je Bog, zajeti v preprosto definicijo.

In niti ni potrebno. Dovolj je, da skrivnostna trojnost v enem Bogu govori o nezadostnosti enega samega, govori o medsebojnih vezeh, o sodelovanju, o povezovanju, o dopolnjevanju. Že ob stvarjenju človeka je rečeno v množini: »Naredimo človeka po svoji podobi, kot svojo podobnost!« (1 Mz 1,26)  So torej že pri našem stvarjenju sodelovale vse tri Božje osebe? Če so od večno, gotovo. Še več: v nas so vtisnile svojo podobnost, ki se spet kaže v nezadostnosti enega samega, v pomembnosti medsebojnih vezi, v sodelovanju, v povezovanju, v dopolnjevanju. Tako komplicirano in tako preprosto.

Trojiški način življenja je bil v nas položen pri krstu, ko je bilo nad nami rečeno: »Jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.« Naj opazno živi v nas isti način v našem mišljenju, hotenju in ravnanju, zlasti ko gre za sodelovanje, povezovanje, dopolnjevanje  ...  

Janko Rezar