Utrujanje ljudi in Boga

 Utrujenost je resnično privrela že do vrha. Za nič več se ne splača živeti, delati, pomagati, sodelovati, odpuščati, ljubiti … To občutje nemoči je bolezen sodobnega časa. Poznamo številne »zagone« in delno tudi uspehe, pa se kmalu pokaže tudi neuspeh, kakor da smo res utrujeni od številnih neuspehov. To se je v zgodovini sveta in tudi krščanstva že večkrat dogajalo. Izraelski narod je bil že pred več kot 2000 leti popolnoma obupan. Nasilje Rimljanov jim je tako grenilo življenje, da tudi Bogu niso zaupali, a jim je prerok obljubil devico, ki bo rodila sina in ta jih bo začel reševati iz silnega trpljenja. Kristjani vidimo v tem obljubljenem sinu Jezusa Kristusa, ki je okušal stisko svojega ljudstva in je to stisko, nemoč, žalost in utrujenost, spremenil v orodje rešitve. Na ta preskok v odrešenje se pripravljamo z božičnimi prazniki.

Sama zgodba Jezusovega rojstva in življenja je v bistvu utrudljiva. Nič ne steče tako gladko, kot je to v običajnem življenju. Do spočetja otroka ne pride po običajni poti. Marija, Jezusova mati, ima zaročenca Jožefa, ki naj bi postal otrokov oče, a glej, tu vstopi Bog, ki pošlje k Mariji angela s »ponudbo« spočetja po Svetem Duhu, da bo otrok Božji Sin. Za Marijo popolno presenečenje, za Jožefa pa še bolj. Marija sprejme ponudbo, Jožef se upre in zaročenko misli skrivaj odsloviti. Skrivnostno sporočilo ga vzpodbudi k poroki z Marijo, da bo otrok zakonski sin in bo s tem imel pravice zakonskega otroka. Prav utrujajoče je njuno iskanje rojstnega kraja, primerne porodnišnice, in žalostno spoznanje, da bo porod kar v hlevu. Gotovo so bila doživetja ob rojstvu zelo vznemirljiva, a je sovraštvo do skrivnostnega otroka povzročilo veliko trpljenja in negotovosti, saj sta morala starša na beg v Egipt. Po vrnitvi so se razmere malo uredile. Prav zahtevno pa je bilo otrokovo odraščanje in njegovo javno delovanje. Praznik Jezusovega rojstva naj nam bo v veselje in vzpodbuda za nov začetek.                   

Tone Krašovec