ŠKOFOVA ZAHVALA OB ZAHVALNI NEDELJI

Dragi bratje in sestre!

»Kaj pa imaš, česar nisi prejel?« (1 Kor 4,7), nas sprašuje apostol Pavel. To vprašanje nas ob zahvalni nedelji vabi, da prepoznamo, koliko dobrega nam je podarjenega. Vse, kar smo in kar imamo, je v svojem temelju dar. Tudi vera, občestvo in ljudje, s katerimi delimo življenje. Kdor se zaveda, da je vse prejel kot dar, zna tudi sam velikodušno darovati. Hvaležnost tako postaja izvir velikodušnosti, velikodušnost pa gradi občestvo.

Letošnja zahvalna nedelja ima za našo krajevno Cerkev poseben pomen, saj praznujemo dvajsetletnico ustanovitve Škofije Celje. To je priložnost, da se s hvaležnostjo ozremo na prehojeno pot in prepoznamo, kako je Bog po veri, zvestobi in velikodušnosti mnogih ljudi gradil našo škofijo. V teh dvajsetih letih smo se učili postajati samostojna krajevna Cerkev, prepoznavati svoje darove, pa tudi omejitve in izzive. Predvsem pa smo odkrivali, da moč Cerkve ni v njenih ustanovah in strukturah, temveč v živem občestvu ljudi, ki jih povezuje Kristus.

Ob tej obletnici se s hvaležnostjo spominjamo vseh, ki so postavljali temelje naše škofije in soustvarjali njeno življenje. Iskreno se zahvaljujem duhovnikom, redovnikom in redovnicam ter vsem pastoralnim sodelavcem za njihovo požrtvovalno služenje. Hvala vsem vernikom, ki s svojo molitvijo, delom, časom in darovi skrbite za življenje naših župnij. Posebna zahvala gre tistim, ki prepoznavate stiske bližnjih in jim prinašate konkretno pomoč in upanje. Hvala tudi bolnim in ostarelim, ki s svojo molitvijo in darovanjem trpljenja ostajate dragoceni, čeprav pogosto skriti stebri naše Cerkve.

Škofija ni samo ustanova, ki jo skupaj vzdržujemo, ampak občestvo, ki ga skupaj gradimo. Zato se želim posebej zahvaliti vsem župnijam za vaše redne in velikodušne materialne prispevke, s katerimi omogočate delovanje naše škofije. Škofija namreč nima drugih rednih virov za svoje vzdrževanje. Prav vaši darovi omogočajo delo škofijske uprave, pastoralnih služb in številne dejavnosti, s katerimi podpiramo življenje in poslanstvo naših župnij. Zavedam se, da tudi sami nosite številna finančna bremena, zato toliko bolj cenim vašo velikodušnost, ki ni zgolj vprašanje denarja, ampak predvsem izraz vere, zaupanja in pripadnosti naši krajevni Cerkvi. Vaši darovi nas hkrati zavezujejo k odgovornemu in gospodarnemu ravnanju.

Prav ob dvajsetletnici škofije želimo narediti tudi pomemben korak pri urejanju njenega skupnega doma. Velik finančni zalogaj predstavlja preureditev stolnega župnišča v Celju, kamor se bosta predvidoma do konca leta preselila škofijska uprava in škof. Ta korak nima zgolj praktičnega pomena. Želim si, da bi novi prostori postali resničen dom naše škofije – kraj, kjer škof ne bo živel sam, kjer bomo lahko gradili duhovniško bratstvo, se srečevali, pogovarjali in skupaj sedli za mizo. Kraj, kjer bodo vrata odprta za sodelavce in vse, ki iščejo bližino, pogovor in občestvo.

Prepričan sem, da Cerkev ne raste predvsem z gradnjo stavb, ampak z gradnjo odnosov. Zato naj tudi ta prenova služi našemu skupnemu poslanstvu: da bi postajali vedno bolj povezana, odprta in gostoljubna Cerkev. Naj velikodušnost, s katero omogočate gradnjo tega doma, postane tudi njegova najpomembnejša značilnost – velikodušnost sprejemanja, poslušanja in bratskega življenja. Iskreno se vam zahvaljujem za razumevanje in podporo pri tem zahtevnem koraku.

Dragi bratje in sestre, dvajsetletnica naše škofije ni samo priložnost za spomin in zahvalo, ampak tudi povabilo k novemu začetku. Naša skupna sinodalna pot nas vabi, da se učimo poslušati drug drugega, prepoznavati darove Svetega Duha in jih velikodušno deliti. Prihodnost naše škofije bo toliko bolj rodovitna, kolikor bolj bomo pripravljeni preiti od skrbi samo zase k skupni odgovornosti in od ohranjanja prejetega k velikodušnemu podarjanju.

Hvaležnost ni samo pogled nazaj, ampak tudi moč za prihodnost. To je tudi bistvo evharistije, naše največje zahvale Bogu: Kristus nam podarja samega sebe in nas uči, da tudi mi postajamo dar drug za drugega. Naj Gospod blagoslavlja naše družine, duhovnike, župnije in vse, kar z ljubeznijo darujete za skupno dobro. Hvala vam za velikodušnost, s katero ste v teh dvajsetih letih gradili našo škofijo. Hvala, ker jo gradimo skupaj tudi danes in ker s svojo vero in zaupanjem pripravljate njeno prihodnost.                        

vaš škof Maksimilijan