KORAJŽA VELJA

Bližnji konec cerkvenega leta nam prinaša razmišljanje o koncu časov. V to spada tudi opis poslednje sodbe ali podoba o odgovornem »menedžerstvu«, poslovnem vodenju podjetja. Slednje vodi k odgovornemu vedenju. Slabo bi bilo, če bi nas vodilo v bojazen in strah. Poslušanje evangelija nas namreč vodi k veselju. Toda strah je prevzel tretjega služabnika, da se je napačno odločil: »Zbal sem se in sem šel ter zakopal svoj talent v zemljo.« (Mt 25,25) Druga dva služabnika sta pogumno stopila na tvegano pot, ki pa je bila edina možna pot obogatitve kapitala in pametnega vlaganja.

Evangeljska prispodoba obravnava vprašanje, kako porabiti čas, ki ga imamo na voljo, in kako ovrednotiti darove, ki smo jih prejeli. Ni dovolj, da gledamo zgolj na to, kar smo po zakonu dolžni storiti ali česa se moramo izogibati. Ni dovolj se zgolj izogibati zlu, marveč je potrebno uporabiti vso svojo ustvarjalno domišljijo pri uresničevanju dobrega. Premalo je igrati zgolj vlogo pasivnega hlapca v gospodarjevi hiši. Kdor skuša oblikovati svoje življenje iz te zavesti, ne bo trepetal pred nastopom zadnjega dne, ampak bo vse življenje razumel kot pripravo na srečanje z ljubečim nebeškim Očetom. Vsakdo je od Boga prejel svojevrstne darove. Darovalec ni ravnal po nekakšnem enotnem kopitu. Zato tudi pričakuje od vsakega, da odgovori le na tisto, kar mu je bilo zaupano, pa naj bi šlo za otroka ali starčka, uspešnega vodjo ali reveža, politika ali kontemplativno karmeličanko.

Ob takšnem izhodišču razmišljanja je za kristjana pomembno, da razume svoje življenje v smislu, kakšne sadove zapušča s svojim služenjem: »Po njih sadovih jih boste spoznali!« (Mt 7,20) V nas je tudi dar vere, da bomo ob svojem času očetovsko sprejeti v hiši, ki ima mnogo bivališč (prim. Jn 14,29). Zato smemo kot Jezusovi učenci hoditi v upanju, ki je daleč od pesimizma in skušnjave obupavanja nad seboj. »Zato smo pogumni.« (2 Kor 5,6a)

Janez Turinek