Iz otroštva se spominjam, da v podružni cerkvi orgle še niso bile na elektriko, zato je organist vsakokrat povabil k sodelovanju koga, da je »gonil meh«. Tako je skrbel za stalno zalogo zraka v mehu, da so piščali imele potreben zrak in je organist lahko nemoteno igral. Če si prenehal s poganjanjem meha, so orgle še nekaj časa igrale, a vedno bolj rahlo, dokler niso utihnile. Nekaj podobnega v prenesenem pomenu velja za molitev. Če je redna, stalna, je kot zrak, ki polni dušo in ji omogoča, da živi, da poje, da dá kaj od sebe. Če je nestalna, pa človekov duh počasi peša. Podobno kakor beremo v starozaveznem odlomku: ko sta Aron in Hur Mojzesu pri molitvi podpirala roke, je molitev imela uspeh in Mojzes je zmagoval, če sta omagovala, pa je Mojzesova vojska izgubljala v boju.
Če je molitev tako življenjskega pomena, ni čudno, da jo Jezus tako zelo priporoča in spodbuja k vztrajnosti v molitvi. Če je vdova, ki je bila najšibkejši člen takratne judovske družbe, zgolj s svojo vztrajnostjo - ki je mejila že na nadležnost - pri brezbrižnemu sodniku dosegla usmiljenje, kako božji otrok pred svojim Bogom, ki je Oče, ne bi bil deležen usmiljenja.
Res je, da v molitvi ni vedno po naše. Kot starši otroku ne ugodijo vseh želja, ker morda zanj niso dobre, tako tudi Bog večkrat ne usliši po naše, ampak po svoje. A dostikrat še bolje. Zdi se, da je molitev proces. Ob tem ko prinašam pred Očeta svoje prošnje in pri njih vztrajam, upam, da se »mehča« Očetovo srce in da me bo uslišal. In lahko se zgodi. Rekorderka v vztrajni molitvi v tem smislu je sv. Monika, Avguštinova mama, ki je trideset let molila za spreobrnjenje svojega sina. In bila je uslišana. Danes njenega sina poznamo kot svetega Avguština, enega štirih zahodnih cerkvenih očetov.
A vztrajnost v molitvi ne spreminja samo Očetovega srca. Je obojestranski proces. Vztrajna molitev spreminja tudi srce prosilca, da bi kljub veliki želji biti uslišan v svoji prošnji hkrati tudi sam rasel v velikodušnem sprejemanju tega, kar izgovarja, ko moli: »zgodi se tvoja volja, kakor v nebesih, tako na zemlji«.
Janko Rezar, župnik