Priprava zemlje, setev, varovanje posevka, žetev, delavci in uživanje sadov. Na vse to mislimo, ko govorimo o žetvi. Jezus, ki nas vabi k molitvi – prošnji za nove duhovne poklice, je gotovo mislil na vsa potrebna dela, da pridemo do žetve.
Tudi Jezus je moral priti do delavcev - sodelavcev, če je hotel, da bo vse, kar je delal, kar je učil in sejal, prinašalo bogat pridelek – tudi potem, ko bo končal svoje poslanstvo med rojaki in vsemi ljudmi. Njegovo delo za delavce - prenašalce veselega oznanila in stila življenja - je bilo zelo zahtevno, polno skušnjav, posta, molitve, trpljenja in celo smrti na križu. Jezus je apostole in ostale učence povabil, naj mu sledijo. Priprava na sledenje je bila zelo široka. Hrepenenje po odrešenju iz silno napornega in nezavidljivega življenja je bilo veliko. Preroki so napovedovali mesijanske čase. Janez Krstnik je celo pokazal nanj, da je Jagnje Božje, ki odjemlje grehe sveta. Sledile so mu velike množice, še posebej zato, ker so videli čudeže, ki jih je delal. Jezus je za svoje sodelavce številne noči prečul v molitvi. Močno jih je nagovarjal s svojim zgledom spoštljivega odnosa do vseh ljudi, še posebej do grešnikov. Pri zadnji večerji jim je dal naročilo, naj v njegov spomin spreminjajo kruh in vino v njegovo telo in kri. Izkušnja njegovega trpljenja in smrti je bila za večino ožjih sodelavcev težka preizkušnja, a je bila premagana s sprejetjem resnice o njegovem vstajenju.
In kako je danes, 2000 let po vstopu Jezusovih učencev v veliko poslanstvo, ki jim ga je zaupal? Življenje danes ni nič kaj idealnejše kot je bilo takrat. Svet je še kako potreben odrešenja. Jezus ne hodi med nami tako, kot je takrat, a hodi med nami v številnih posnemovalcih – laikih in posvečenih. Samo verjeti je treba in živeti.
Tone Krašovec, duhovni pomočnik