top of page

PREPOZNAVAMO SE KOT CERKEV SKUPAJ NA POTI

Pastirsko pismo za postni čas 2023 (2. del)


Dragi bratje in sestre, Apostolska dela nam poročajo, da je prva Cerkev nastala, ko je Sveti Duh povezal zbegane Jezusove učence in jih zbral v gornjih prostorih jeruzalemske hiše, kjer »so enodušno vztrajali v molitvi z ženami in z Jezusovo materjo Marijo in z njegovimi brati ... Bili so stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah« (Apd 1,14; 2,42). To je osnovna oblika življenja Cerkve vse do danes: občestvo mož in žena, ki jih povezuje nauk apostolov, dejavna medsebojna ljubezen in molitev, ki nas povezuje z vso Cerkvijo - z našimi živimi in že poveličanimi brati in sestrami. Škofje vas prosimo, da se tudi danes v Svetem Duhu povežemo v občestvo Cerkve in se odpremo za njegovo besedo, ki nas usmerja na skupni poti.


Razširiti prostor svojega šotora

V prvem letu sinodalne poti so potekala različna srečanja v okviru škofij in župnij, v redovnih ustanovah, laičnih gibanjih in združenjih. Škofje se zahvaljujemo vsem, ki ste sodelovali in prispevali svoj delež. V svojih srečanjih po župnijskih in drugih skupinah smo odkrivali, koliko sinodalnosti je že bilo doslej v naših skupnostih in kako lepo je pri tem sodelovati. Pomembno je, da te skupine potrdimo in ovrednotimo njihov način dela in poslanstva. Vabimo vas, da vztrajate na poti, da se učimo hoditi skupaj in tako živeti Cerkev. To naj nas tudi spodbuja, da bi odpirali nove možnosti za sodelovanje ter nove župnijske in škofijske skupine ... Na podlagi škofijskih in narodnih povzetkov je ob koncu preteklega leta v Rimu nastal delovni dokument, ki nosi naslov Razširi prostor svojega šotora. Svetopisemska podoba Cerkve kot šotora je vzeta iz 54. poglavja Izaijeve knjige, kjer Bog po preroku spodbuja svoje ljudstvo, naj kljub stiski zaupa vanj in se ne boji. Poziva jih, naj dvignejo pogled, naj razširijo prostor svojega šotora, kajti njihov Bog se imenuje »Bog vse zemlje« (Iz 54,1-5). K temu nas spodbuja tudi današnja Božja beseda. Jezus nas v evangeliju poziva, naj se naš pogled in naša krščanska ljubezen ne ustavita pri tistih, ki nas imajo radi, ki nas spoštujejo, ki so z nami. »Ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo, da boste postali sinovi svojega Očeta, ki je v nebesih ... Če pozdravljate le svoje brate, kaj delate posebnega?« (Mt 5,44-45.47). Iz bistva našega krščanskega in cerkvenega poslanstva namreč izhaja, da se ne ustavimo pri mejah svojega dobrega počutja, da prestopimo svojo gotovost in prostor, ki ga obvladamo. Že starozavezna besedila nas spominjajo, da se lahko človek bliža Bogu in postaja svet samo po konkretni življenjski poti: »Bodite sveti, kajti jaz, Gospod, vaš Bog, sem svet« (3 Mz 19,2). Svetost pomeni sprejemati navdihe Svetega Duha, ki nas gotovo nagovarja, če ga kličemo, saj po krstu prebiva v nas. Zato danes Pavel v drugem berilu upravičeno vzklika: »Mar ne veste, da ste Božji tempelj in da Božji Duh prebiva v vas? ... Božji tempelj je namreč svet, in to ste vi« (1 Kor 3,16-17). Življenje po Duhu presega njegovo naravno življenje in ga podaljšuje v večnost, daje mu nov smisel. Prava modrost je v spoznanju, da smo Gospodovi. To človeka osvobaja praznega ponašanja in dokazovanja, hkrati pa mu odpira oči za obdarovanost. »Vse je vaše,« pravi Pavel, »svet, življenje in smrt, sedanjost in prihodnost. Vse je vaše, vi Kristusovi, Kristus pa Božji« (v. 22.23).


Prisluhniti Svetemu Duhu

Dragi bratje in sestre, vabimo vas, da v tem novem sinodalnem letu in še posebej v postnem času, ki ga ta teden začenjamo, vsi skupaj iščemo načine, kako prisluhniti Svetemu Duhu, ki po vsakem izmed vas govori naši Cerkvi, našim občestvom in skupnostim. Vendar Svetega Duha ni mogoče preprosto zajeti s človeškimi rokami, saj je kot veter. Potrebuje našo pozornost. Prepoznamo ga po tem, kar prinaša mir, veselje, ljubezen, potrpežljivost, zvestobo, krotkost (prim. Gal 5,20). Od njega pa nas odvrača, kar nas vznemirja, prinaša strah in jezo. Sveti Duh nas na konkretne načine spodbuja za dobro in ustavlja pred slabim. A prisluhniti moramo z ljubeznijo, ki se ne boji zase in se ne boji drugega, ki »ne zavida, se ne ponaša, se ne napihuje, ne sramoti, ne išče svojega, se ne pusti razdražiti, ne misli hudega, se ne veseli krivice, veseli pa se resnice« (1 Kor l3,4-6). Poslušanje je osnovna drža, ki gradi odnose in občestvo, zato jo je papež Frančišek poudaril kot prvo vajo vsakega, ki stopa na sinodalno pot. Poslušanje je po Frančišku »oblika nežnosti«, ki nam pomaga, da se lahko res zgodi srečanje z Bogom in z resnico o samem sebi. Apostol Janez pravi, da je vse nastalo po Besedi (Jn 1,3), po odnosu. Bog želi človeka najprej po besedi pritegniti v odnos. Zares pa lahko resnično poslušam samo tistega, ki ga imam rad. Vera je iz poslušanja, pravi apostol Pavel (Rim 10,17). Cerkev se v grškem originalnem jeziku imenuje ekklesia - poklicana, sklicana -, ker je nastala iz poslušanja Božjega klica. Zato se bo lahko tudi prenovila samo iz poslušnosti temu Božjemu klicu. Dovolite, dragi verniki, da vas škofje ob koncu tega pisma tudi sami prosimo odpuščanja, ker vas premalo poslušamo. Zavedamo se in zaupamo, da lahko Duh spregovori po vsakem človeku, a pogosto nas skrb in strah zapreta, da se zapremo in ne slišimo. Zato prosimo za odpuščanje vas in Gospoda, naj nam odpusti, ko nismo dovolj poslušali, ko smo gledali stran, ko smo molčali, ko bi morali spregovoriti. Žal nam je, če vam nismo bili dovolj v oporo, če ste bili razočarani ob srečanju z nami in ste zaradi našega ravnanja izgubili vero v Božjo pravičnost, ljubezen in usmiljenje. Prosimo vas, molite za nas, da bomo lahko med vami pogumno opravljali službo Dobrega Pastirja in pričevali zanj. V molitvi za sinodo vsi skupaj priznavamo, da smo šibki in grešni, in prosimo Gospoda, naj ne dopusti, da bi širili nered. Naj nam in vsej Cerkvi podarja svojega Svetega Duha in ne dopusti, da bi nas nevednost vodila po napačni poti ali da bi pristranskost vplivala na naša dejanja. Na vse vas kličemo Božjega blagoslova in priprošnje naših nebeških zavetnikov, še posebej slovenskih mučencev, ki naj izprosijo slovenski Cerkvi svetosti in poguma.

vaši škofje

8 views0 comments

Recent Posts

See All

"Vi ste priče teh reči." (Lk 24,48)

Ko se enajsteri in tisti, ki so bili z njimi v Jeruzalemu, pogovarjajo, da je bil Gospod resnično obujen in se prikazal Simonu ter ko sta tudi učenca po vrnitvi iz Emavsa pripovedovala o srečanju z vs

To je dan, ki ga je naredil Gospod

Nedelja BOŽJEGA USMILJENJA se imenuje tudi »nedelja vere«. Tomaževa izpoved vere v Vstalega Odrešenika in Jezusovo blagrovanje tistih, ki niso videli, pa so začeli verovati, je pomoč vsem dvomljivcem

Jezus je premagal smrt

Prazen grob, v katerega so položili Jezusovo mrtvo telo na veliki petek, še ni temelj naše vere v Jezusovo vstajenje. Vemo, da so judovski verski voditelji, ki so Jezusa spravili na križ, ob novici, d

Comments


bottom of page