Jezus ozdravlja telesno in duhovno slepoto. Evangelist Janez nam predstavi sleporojenega, ki se na Jezusovo besedo umije v jeruzalemskem vodnjaku Siloa. Prevod besede Siloa pomeni »poslan« ali »voden«. Naš Gospod je tja poslal sleporojenega, da se umije, in se mu je povrnil vid.
Siloa je bil zelo opazen kraj, mestna znamenitost. Jeruzalem je bil skalnat in dobro namočen, medtem ko je okolica pusta in prazna. Voda, ki ozdravlja oči, je bila očitno blizu templja. Vodnjak Siloa se pogosto nanaša na tempeljsko službo. Levit je bil poslan k Siloi z zlatim vrčem na »zadnji in veliki dan šotorskega praznika«; iz Siloe je levit prinesel vodo, ki je bila nato prelita čez daritev v spomin na vodo iz Rafidimske skale v puščavi; in na to vodo je Jezus pokazal, ko je tistega dne stal v templju in zavpil: »Če je kdo žejen, naj pride k meni in naj pije.« Izpolnijo se Izaijeve besede, ki jih Jezus prebere v svojem domačem Nazaretu: »Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, da oznanim jetnikom prostost in SLEPIM VID, da pustim zatirane na prostost.« Na podlagi čudeža v tem Salomonovem jezeru, ki se je zgodil na slepcu, je nastalo izročilo o zdravilnih lastnostih te vode.
Glina, ki jo je dobil sleporojeni od Jezusa na oči, označuje človeka, ki ga je ustvaril Bog. Naš ustvarjeni človek je stari človek, ki je bil križan s Kristusom. Pri krstu umijemo tega »starega človeka« in si nadenemo »novega«: kot sleporojeni nismo več v večni temi, ampak postanemo dovzetni za Kristusovo luč. Dokler je glina pozemeljskega človeka na očeh vernika, je slep za duhovne stvari, zato molimo: »O Kristus, ti si luč in dan, razsvetli našo temno noč, ti večen Luči si odsvit, in dušam našim luči vir.«
Janez Turinek, vikar