To je dan, ki ga je naredil Gospod

Nedelja BOŽJEGA USMILJENJA se imenuje tudi »nedelja vere«. Tomaževa izpoved vere v Vstalega Odrešenika in Jezusovo blagrovanje tistih, ki niso videli, pa so začeli verovati, je pomoč vsem dvomljivcem tudi tega časa. Občestvo Cerkve se z Vstalim Odrešenikom zgradi na novo. Velikonočno veselje se podvoji, če ga deliš z drugimi, žalost se razpolovi. Prvim kristjanom je bilo vse skupno, bili so kakor »eno srce in ena duša«, celo lastnina jim je bila skupna. Vera se mora na zunaj izražati v dejavni ljubezni. Vera ni govorjenje, ampak življenje. Za Tomaža je vstajenjsko srečanje zares »Gospodov dan«. Odkar se je vstali Kristus razodel zbranim apostolom in jim pokazal znamenja svoje ljubezni, prebodene roke, noge in stran, od takrat cerkveno občestvo nadaljuje izročilo »Gospodovega dne«. Starozavezno judovsko praznovanje sobote, zadnjega dne v tednu, postaja v krščanstvu praznični, prvi dan v tednu. To je dan Gospodovega vstajenja in začetek novega stvarstva. Človek naj bi se tega dne spominjal, da ne živi le iz svojega dela, da ni jetnik sveta, ki ga sam načrtuje, in idolov, ki jih sam ustvarja. Na nedeljo naj bi se zavedal odgovornega odnosa do vsega stvarstva in še posebej do ljudi. Predvsem pa naj bi se ne pozabil zahvaljevati svojemu Stvarniku in Odrešeniku. Blagor tistemu, ki si ne pusti ukrasti »nedeljskega miru!« Posebej v velikonočnem času se zavedamo, da je za nas kristjane vsaka nedelja podoživljanje Velike Noči. Vsako nedeljo se z Gospodom srečujemo pri mizi – ob mizi Božje Besede, po evharistiji, postaja Jezus naš kruh življenja. Vstali Gospod se srečuje z nami in kot pri Tomažu premaguje nevero v nas. Srečanje z od mrtvih Vstalim nam prinaša dar prave in resnične svobode – in tolike druge velikonočne darove, ki nam jih od mrtvih obujeni Jezus podarja, da bi naše življenje postalo zares evharistija.                  

Janez Turinek, vikar