Ostanimo prijatelji

V času mojega otroštva narodnozabavna glasba med mladimi ni bila tako priljubljena in sprejeta kot je danes, a so vseeno obstajali »klasiki« kot Slak in Avsenik, katerih pesmi so bile hiti in so skoraj ponarodele. Ena takih, ki se je pogosto vrtela in je šla dobro skupaj z govejo juho pri nedeljskem kosilu, je bila »Ostanimo prijatelji«. Podobno kot njen refren odzvanjajo v nedeljo pred praznikom Jezusovega vnebohoda besede iz evangelija: »Vi ste moji prijatelji ... Vas sem imenoval prijatelje ... Ostaníte v moji ljubezni!« 

Po veliki noči smo prebirali, kako so se učenci v strahu srečevali z Vstalim Jezusom. Tomaž se ga je kasneje želel dotakniti. Šele postopno se je ob preteklih nedeljah po veliki noči s prebiranjem Janezovega evangelija o Jezusovem poslavljanju pri zadnji večerji začel vzpostavljati odnos oz. živa vez z Jezusom. S podobo o dobrem pastirju in njegovih ovcah je Jezus učencem razodel svojo skrbnost in ljubeznivo bližino ter spremljanje. S podobo trte in mladik jih je spomnil na neposredno vez z njimi - tisto, ki daje življenjski sok za rast ter omogoča bogate sadove. Z besedami »Vi ste moji prijatelji,« pa je končno razodel, da so mu zares »zlezli pod kožo«. Niso torej njegovi zgolj od daleč ali navzven, pač pa so eno z njim, kot prijatelji.

Takšno prijateljsko vez z njim naj bi živel sleherni Jezusov učenec, vsak kristjan. Kako, je povzeto v naročilu: »To je moja zapoved, da se ljúbite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. ...« Bere se lepo in preprosto, a v resnici ni. Vse dokler mu ne pustimo, da nam s svojim zgledom darovanja lastnega življenja zleze pod kožo. Še več, dokler se nas Njegova beseda ne dotakne in ne spreobrne našega razmišljanja. In končno: dokler nam ne seže do srca. (P)ostanimo prijatelji Vstalega Gospoda.

Janko Rezar, župnik