Od pet do glave

Ali je še koga na dan Brezmadežne precej bolela peta? Mar ni ta bolečina za nas, Marijine otroke, nekaj povsem normalnega? V Genezi BOG spregovori kači: »Sovraštvo bom naredil med teboj in ženo in med tvojim zarodom in njenim zarodom; ta ti bo glavo strl, ti ga boš pa ranila na peti.« (1 Mz 3,15). Prvi potomec je Kristus (prim. Gal 3,16), katerega edino delo je zdrobiti kači glavo in uničiti njene moči. Glava kače je namreč glavno orodje njenega besa in hudobije ter njene obrambe; je tudi sedež njenega življenja. Peta pri človeku pa je najbolj na dosegu kače in jo najlažje rani s svojimi strupenimi zobmi, kadar je izzvana. Je pa to tisti del človeškega telesa, ki je najdlje oddaljen od glave in srca, in kačji pik je sicer boleč, vendar ni smrtonosen oz. življenjsko nevaren, če pravočasno opazimo napadalca in rano, ki jo povzroči.

Peta smo torej mi, kristjani, naša glava je v nebesih, od koder pričakujemo zveličanja. V zadnji knjigi Svetega pisma, v knjigi Razodetja, se odvija vojna med zarodom kače in zarodom žene. (prim. Raz 12,7) Satan s svojo pokvarjenostjo udarja, presaja in požira zarod Božjega ljudstva: »Simon, Simon! Glej, satan vas je zahteval, da bi vas presejal kakor pšenico. Jaz pa sem molil zate, da ne opeša tvoja vera. Ko se boš nekoč spreobrnil, utŕdi svoje brate.« (Lk 22,31-32).

Nebes in pekla ni mogoče združiti in povezati z mostom, kot tudi teme ne s svetlobo. Tukaj je dana milostna obljuba Kristusa, Rešitelja, da prihaja padlega človeka reševati izpod satanove oblasti. Že na samem začetku Svetega pisma je torej napovedan evangeljski dan veselja: komaj je bila rana zadana, že je bilo priskrbljeno in razkrito Zdravilo nesmrtnosti. Razodetje Odrešenika se je zgodilo, ne da bi Bog prej koga kaj vprašal. Pričakujmo tistega, ki mu nihče ni vreden odvezati jermena njegovih sandal. 

Janez Turinek, vikar