Kvišku srca

Smo kristjani v Sloveniji magnet za svojo okolico, da se lahko približa Kristusu? V Gospodovem vinogradu smo vsi, kristjani in nekristjani, verni in neverni. Oboji bomo za vsako besedo dajali odgovor. Od leta 1952 je slovenski kristjan plah kot jagnje, takrat je moral križ ven iz šolskih učilnic. Ne moremo se primerjati armenskim, ki hodijo po svetu z dvignjeno glavo ne glede na to ali doživljajo mir ali preganjanje. Pod Triglavom se kristjani obnašamo, kot bi živeli v katakombah. Bog pošilja svojega Sina tudi v naš božji vinograd. Pred njim pa je pošiljal preroke. Preroke iz 20. stoletja smo zmetali v brezna in jame, jim vzeli ime in pravico do groba. Preroke, ki jih Bog pošilja v 21. stoletju, hočemo žrtvovati s splavom in evtanazijo. Nemalo kristjanov je tudi v Velenju pomagalo izvoliti oblast, ki odkrito zagovarja kulturo smrti. Sebičnost časa nas želi posrkati kot vrtinec vase, da bi plavali s tokom tržne logike tega sveta, ki pravi: 'po uporabi zavrzi'. Zato je treba postati nujno beduin, ki se v tej duhovni puščavi večkrat na dan vrže na tla in pritiska svoje uho v puščavski pesek duha tega časa. Kakšen smisel ima to početje: lahko poslušaš, kako puščava joka. Hoče biti vrt, hoče biti vinograd. Kakor se je od Sinagoge rešil zvest in zdrav »ostanek« (Rim 11,5), tako bo obstal tudi »sveti ostanek, Marija, svetniki in Cerkev pristnih in resnično verujočih. Del tega ostanka bodi tudi ti. Ko slišiš besede KVIŠKU SRCA, odgovori na glas, IMAMO JIH PRI GOSPODU. Božja ljubezen hoče prebiti gluhoto in prodreti v tvoje srce. To je križana ljubezen. Bog, bodi zahvaljen za vsak križ, ki mi ga namenjaš, ker vem, da sem po njem lahko podoben desnemu razbojniku in pridem po Tvoji milosti v nebeško kraljestvo pred vsemi tistimi, ki se imajo za pravične.

Janez Turinek, vikar