Odnos do hrane je lahko zelo različen. Otroci so pri mizi radi izbirčni, kaj bi jedli in česa ne. Odrasel človek je večkrat zaradi diete prisiljen izbirati, kaj sme pojesti in česa ne. Preseneča pa odnos judov do hrane, ki jim jo ponudi Jezus. Nasičeni s pomnoženim kruhom so v želji po »še« iskali Njega, ki bi jih zlahka nasitil. A ko se jim je sam predstavil kot »kruh, ki je prišel iz nebes« in nasičuje za nebesa, so godrnjali. Kar si je človek od vedno želel – hrano za večno življenje – je jude spravilo v godrnjanje in nezadovoljstvo in spotikanje ob Jezusovo človeško poreklo.
Ko verni ob nedeljah ali med tednom pridemo k sveti maši, se zbiramo k »lomljenju kruha«, kakor so temu rekli prvi kristjani. Pridemo skupaj zato, da se hranimo z Božjo besedo, ki jo beremo v berilih in evangeliju v prvem delu maše. In pridemo skupaj, da v nekvašenem kruhu položimo na oltar sadove narave in dela naših rok – tega, kar vsak dan delamo, četudi ne gre za pridelovanje kruha in vina. In potem v moči delovanja Svetega Duha po posvetitvi prejmemo ta kruh kot kruh življenja. Pred tem priznamo našo nevrednost za tako velik dar: »Gospod, nisem vreden ...« In se zavedamo, da je res nezasluženi dar in ne nagrada za naše zasluge ali pobožno življenje. In ko pristopimo k prejemu svetega obhajila, na besede delivca: »Kristusovo telo,« odgovorimo z: »Amen.« Kar pomeni: »Tako je, podpišem.« Tako izpovemo vero, da je ta Kruh sam Jezus, Kruh, ki je prišel iz nebes. In se zavezujemo, da bomo potem, ko se hranimo z njim, živel njemu podobno, kot del njegovega telesa, občestva verujočih, Cerkve.
Vsaka sveta maša, ki se je udeležim, naj bi imela svojo dopolnitev v tem, da prejmem sadove tega, kar sem obhajal. Razen, če imam »dieto« zaradi stanja srca, ki ga lahko obnovim s sveto spovedjo. Ali pa če sem do hrane še otročje izbirčen in premalo dozorel za pristop k svetemu obhajilu. Druge zadržke za tako velik dar, za Kruh iz nebes, človek težko najde.
Janko Rezar, župnik
Comments