Koga (ali kaj) pričakujemo?

Omejena svoboda, utesnjenost v gibanju, hrani, svetlobi ... Vse to v človeku izzove pomembnejša, bivanjska vprašanja: o smislu, o rešitvi, koncu ... Nekaj takega je doživljal prerok Janez Krstnik, ki je goreče vabil k spreobrnjenju in k aktivnemu pričakovanju Kristusa. Nekega Jezusa, ki bi lahko bil Kristus, je celo krstil. In ob tem doživel znamenje odprtega neba in Duha, ki se je spuščal nad krščenca. Zdaj, že v ječi, pa je slišal o njegovih delih in je želel potrditve: je ta res tisti, ki ga izraelsko ljudstvo čaka že več kot tisoč let? Se Božja napoved o Kristusu, Maziljencu, Odrešeniku uresničuje v Jezusu? Ali je potrebno čakati še naprej?

Jezus Janezovim učencem odgovori, da so znamenja dovolj zgovorna sama zase, saj gre za iste stvari, ki jih je kot Odrešenikovo delo napovedoval že prerok Izaija: slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi vstajajo, ubogim se oznanja evangelij, veselo oznanilo … In hkrati blagruje nas, ki živimo v času, ko lahko v Jezusu iz Nazareta (pre)poznamo Kristusa, Odrešenika. Dano nam je še več kot Janezu: po krstu v nas celo prebiva Božji, Sveti Duh.

Ob znamenju že tretje luči na adventnem vencu je na mestu vprašanje: koga (ali kaj) čakamo ob letošnjem božiču? Čeprav nismo v ječi, smo lahko v naših pričakovanjih vseeno omejeni: želimo si belega božiča; najmlajši že kar vidijo božička in samo njega, ki jih bo obsipal z darili; naše skrbi so usmerjene v pripravo čarobnega vzdušja na sveti večer, na pred- in po- božične koncerte, v razne oblike (živih) jaslic ... Zaposluje nas vse mogoče, kar bi nam »pričaralo pravljični božič« ...

Seveda je potrebno poskrbeti za vsestransko lepo praznovanje praznika Odrešenikovega rojstva. Toda v ujetosti v takšna in podobna pričakovanja je na mestu bistveno vprašanje: čemu vse to? Koga (ali kaj) v resnici čakamo? Kaj naj bi nam prinesel Odrešenik? Čustveno obarvan božični čas? Ali še kaj več, morda kaj od tega, kar so znamenja njegovega prihoda? Recimo, da bi prej »spregledali«, kdo je v stiski; da ne bi bili »hromi« za obiske sorodnikov in prijateljev; da bi se veselili, ker smo bili pri spovedi očiščeni in osvobojeni starih zamer in grehov; da bi znali bolj prisluhniti drug drugemu; da bi poživili medsebojne družinske odnose … in po vsem tem postali spet boljši ljudje in bolj prepričljivi, prepričani, veseli kristjani. Bo že v tem božiču kaj teh vidnih znamenj Odrešenikovega prihoda med nas, ali naj čakamo drugega, tretjega in še kakšnega, preden se bo kaj premaknilo, se kje poznalo?

Janko Rezar, župnik