Gospodova miza

Po Jezusovem križanju in smrti so bili njegovi učenci prestrašeni in zmedeni. Tretji dan po njegovi smrti, tisti prvi večer, potem ko je vstal od mrtvih, se jim je Jezus prvič prikazal. Govoril in jedel je z njimi. Nato je spet izginil. Zdi se, da je med njimi vladala neka negotovost in da jih je še vedno preganjalo pomanjkanje jasnega razumevanja vstalega Jezusa. Zapustili so Jeruzalem in se vrnili v rodno Galilejo, da bi nadaljevali s svojim prejšnjim načinom življenja kot ribiči in da bi pozabili katastrofalne dogodke križanja svojega učitelja.

Simon Peter in še šest drugih Jezusovih učencev se je odpravilo na ribolov. Toda tisto noč niso nič ujeli. Ko pa se je zdanilo, so nenadoma na obrežju zagledali neznanca. Tujec jih je ogovoril in vprašal, ali imajo kaj prigrizniti. Ribiči so razočarano priznali, da niso ničesar ujeli. Svetoval jim je, naj vržejo mrežo na desno stran čolna in bodo našli ulov. Ko so storili, kar jim je naročil tujec in zajeli veliko množico rib, ga je apostol Janez prepoznal in rekel Petru: »Gospod je.« Prepoznajo ga, medtem ko počnejo to, kar so najbolj znali in s čimer so se po večini preživljali.

Ko stopijo na kôpno, jih Jezus povabi k obedu. Sam je že pripravil pečeno ribo na žerjavici in kruh. Naročil jim je, naj prinesejo ribe, ki so jih pravkar ujeli. Nato jim je ponudil pripravljeno jed. Razlomil je kruh in jim razdelil ribo, kot da bi rekel: »Vzemite in jejte.«

Obrok na bregu Tiberijskega (Galilejskega) jezera simbolizira evharistijo. Ko so učenci jedli kruh in ribo, so se spomnili zadnje večerje, pri kateri jim je Jezus dal samega sebe v podobi kruha in vina, ki postaneta njegovo telo in kri.

Z obhajanjem velikonočnega časa nam Cerkev ponuja eno od mnogih priložnosti, da podoživimo obdobje štiridesetih dni, ki je ločevalo Kristusovo vstajenje od njegovega vnebohoda. Za apostole je bil to privilegiran čas, v katerem se jim je vstali Jezus prikazoval in z njimi ostajal tako na viden način kakor na neviden – skrivnosten, duhovni način; ter v svojih učencih utrjeval vero v vstajenje in večno življenje.             

Roman Travar