Zakaj Gospodov dan in čemu ga je pametno spoštovati? Izhajamo iz izkušnje starozaveznega Božjega ljudstva, ki je bilo neko obdobje v egiptovski kletki. Zasužnjeni Jud ni smel misliti s svojo glavo, imel pa je za jesti in za piti, kot kakšen slon v živalskem vrtu. Tako se je dogajalo tudi z nami pred letom 1990 – Bog ne daj misliti s svojo glavo. Danes vam mišljenje usmerjajo mediji. Redki imate privilegij razmišljati s svojo glavo. Bog Jahve je videl stisko svojega ljudstva in ga izpeljal na svobodo. V spomin na osvoboditev naj bi ljudstvo sedmi dan v tednu počivalo. V času egiptovske sužnosti je namreč za mnoge ljudi delo pomenilo muko, ponižanje, odtujenost in breme. Sedmi dan naj bi občutili doživeto osvoboditev. Trajno naj bi se spominjali velikega dela osvoboditelja Jahveja. Vendar za ljudi, o katerih pripoveduje evangelist Marko, sobota ni bila več to, kar je prvotno pomenila. Sobotno zbiranje v sinagogi je postalo bolj navodilo in predpis, zapoved pokorščine in dejansko breme. Jezus svojim rojakom želi osvetliti to, kaj Bog v resnici pričakuje od človeka, kar se tiče sobotnega dneva. Zato je poklical k sebi moža s posušeno roko; se pravi prizadetega človeka, ki je predstavljal družbeno motnjo. Zasedel je obrobno mesto. Toda Jezus je poklical tega obrobneža, bolnika, sredi zbora sobotnega bogočastja v sinagogi. Nato je postavil vprašanje navzočim, ali je na Gospodov dan dovoljeno storiti človeku nekaj dobrega. Vsi so molčali. Jezusov pogled je zadel slehernega izmed njih, vendar ni opazil na nobenem sledi sočutja. Kristjanom, svojim učencem, je Jezus postavil vodilo, da je pravo čaščenje Boga tisto, ki vključuje pozornost do sočloveka. Gospod Jezus, navdaj z lakoto po svetem obhajilu vse prebivalce Ponikve, naj v vseh generacijah evharistija postane sonce njihovega življenja. Bodimo podobni afriški mučenki pred sodnikom v času preganjanja kristjanov, ko pravi zase in svoje bližnje: »Mi ne moremo biti brez Gospodove večerje!«
Janez Turinek, vikar
Comments