PRAZNINA, KI NAPOLNI

Prvi dan tedna, po prazniku, navsezgodaj, še v temi ... Okoliščine velikonočnega jutra, ki jih opisuje evangeljsko poročilo, so precej neugodne. To je, kakor bi danes govorili o ponedeljkovem zgodnjem jutru, ko je največji napor vstati, se premakniti in spraviti v gibanje, na delo, v nov teden ... In v takem vzdušju, obteženem še z izkušnjo velikega petka, je Marijo Magdaleno nekaj gnalo h grobu, na kraj, kamor je bil položen njen križani Gospod in Učitelj. Njenemu hrepenenju je sledilo presenečenje: odvaljen kamen, »Gospoda so vzeli, ne vemo, kam so ga dali,« ... Je zgodnja žena vse to res videla, ali si je domišljala, zgolj slutila?

Potem sta tu še dva, ki sta malo zamujala: Peter in Janez, Jezusov ljubljeni učenec. Najbrž nista bila jutranja tipa, pa ju je nenavadna »budilka« vrgla pokonci in spravila v gibanje, celo v tek. In nista zamujala samo časovno, tudi miselno. Oni drugi učenec je »videl in veroval,« je rečeno. Nista pa še razumela, da mora Gospod vstati od mrtvih ...

Praznujemo Jezusovo vstajenje, a poročilo o dogodkih velikonočnega jutra nam postreže zgolj s presenečenjem, da so našli Jezusov grob odprt in prazen. Torej je sporočilo praznina groba, ki se zgodi po porazu velikega petka? Najbrž prej v gibanju in posledicah, ki jih je ta praznina povzročila v presenečeni Mariji Magdaleni, v prebujenem Petru in Janezu, med dvanajsterimi, v učencih na poti v Emavs (in nazaj), z zakasnitvijo tudi v apostolu Tomažu. Praznina groba - in seveda vstali Gospod, ki se jim je priložnostno prikazoval - je napolnila njihova življenja z novostjo. Niso bili več stari učenci. Kakor so povoji in prtič ostali v grobu, ker Vstalemu v novem življenju niso več služil, tako so tudi priče vstajenja počasi puščale za seboj prejšnji način razmišljanja in življenja, ker jih je napolnjevala izkušnja srečanja z Vstalim Kristusom. V to novost življenja smo mi vstopili že s svetim krstom, krstna oblačila nas spominjajo nanjo. Postni čas, ki je za nami, nam jo je pomagal odkrivati in poživiti. Naj praznina groba v velikonočnem jutru napolnjuje praznine naših življenj z vstajenjskim veseljem in upanjem!     

Janko Rezar