Janez Krstnik imenuje Jezusa Božje Jagnje. Jagnje v Stari Zavezi rešuje Hebrejce smrti. Jezus je novo velikonočno Jagnje. Njegova kri rešuje nas, daje nam življenje. Na Veliki Četrtek vzame Jezus v roke kelih in izreče Besede: »Vzemite in pijte iz njega vsi, to je kelih moje krvi nove in večne zaveze, ki se za vas in za vse preliva v odpuščanje grehov. To delajte v moj spomin.« S tem se prvič zgodi pasha Nove Zaveze, sklenjene z Jagnjetovo krvjo. Jezus pri tem obredu namenoma ohrani žrtveno simboliko.
Vsi oltarji do tedaj so bili klic k Nebu in so bili hrepenenje po stiku z Bogom. Kristusova evharistična pasha pa vernike povezuje z Njim, z učlovečenim Božjim Sinom. Besedi telo in kri v svetopisemskem jeziku pomenita živo bitje. Kri je v Svetem Pismu simbol življenja, nad katerim ima oblast samo Stvarnik. Prav zato jo je bilo prepovedano uporabljati v hrani. Vendar je zdaj sam Odrešenik svetu dal svoje življenje, svojo kri ljudem. Sklenitev zaveze je od nekdaj spremljalo kropljenje verujočih s krvjo živali, darovane Bogu. Vsi, na katere so padle kaplje krvi, so postali deležni novega duhovnega sorodstva in zaveze z Bogom. Zakol pashalnega oz. velikonočnega jagnjeta je pomenilo prav to. Takih obredov ni poznal le Izrael, ampak kar večina starih ljudstev. Kristus je kri žrtvovane živali zamenjal s sokom vinske trte, z namiznim vinom, ki pomeni bogo-človeško žrtvovanje, trpljenje in zmago nad smrtjo Mesija – Odrešenika.
Pashalno spominjanje na eksodus je bil prenos preteklega v sedanjost. Izraelski pismouki so razlagali, da je vsaka pasha osvoboditev iz sužnosti in da se dogaja znova in znova. Ravno tako tudi novozavezna evharistija oz. sveta maša pomeni reševanje novega božjega ljudstva, ki ga Kristus kot Jagnje Božje s svojo krvjo odrešuje. »Vsakič, ko boste jedli ta kruh in pili kelih, boste oznanjali Gospodovo smrt, dokler ne pride.« (prim. 1 Kor 11,26)
Janez Turinek, vikar