Blagor ti = Veseli se

V skoraj ponarodeli pesmi Veselja dom se blaženi škof Slomšek sprašuje, kje neki bi človek lahko našel pravo veselje. In ugotavlja, da ga ni moč najti ne v naravi, ne v zabavi. Še največ ga najde med otroki, zbranimi pri otroški igri, ki so v sebi ohranili prvinsko otroškost. In verjame, da ga vendarle nekje čaka popolno veselje: Le eno veselje še čaka na me v presrečni deželi, kjer mlado je vse; trpljenje v taisto deželo ne zna, le tamkaj je pravo veselje doma. In upa, da bo takšno veselje v nebesih.

Hočeš nočeš, ljudje smo - zavedno ali nezavedno - iskalci veselja. To hrepenenje nas spremlja od prvega do zadnjega diha. In se zdi, da se dostikrat že kar utrudimo od tega hrepenenja in iskanja. Radi bi bili srečni, pa imajo naše »sreče« kratek rok trajanja. Imetje, ugled, mladost, slava, denar in zabava ... in sploh vse, v čemer iščemo veselje, prej ali slej mine. Kako je to mogoče?

Sklepajoč po evangeljskih blagrih, ki jih Jezus razkrije učencem v znamenitem govoru na gori, na skoraj idilični lokaciji, očitno iščemo veselje na napačnem koncu. V resnici pravo veselje, ki ne mine, ni videti privlačno. Nasprotno: zanj je potrebno biti ubog v duhu, žalosten, krotak, lačen in žejen pravičnosti, usmiljen, čist v srcu, miroljuben, celo preganjan ... Pa vendar so sadovi takšnega iskanja sreče točno to, po čemer hrepenimo: tolažba, usmiljenje, gledanje Boga, delež v nebeškem kraljestvu ... Z eno besedo: nebesa oz. popolno veselje, ki ne mine. In najbolj preseneča, da si nam tega popolnega veselja niti ni treba prislužiti ali ga iskati, pač pa nam je že dano oz. obljubljeno: po krstu smo že njegovi dediči. Potrebno je le, da ga ne izgubimo izpred oči z raztresenim iskanjem kratkoročnih sreč oz. minljivega veselja. Še bolj preprosto: pomembno je, da ohranimo v sebi božje otroštvo, to otroškost, ki jo blagruje Jezus, ko postavi za zgled otroka in pravi: »Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo!« (Mt 18,3)

Janko Rezar, župnik