Čuječnost

Čuječnost pomeni pozornost na življenje, ki teče skozi nas. Kdor je v stiku s svojimi čustvi, mislimi in domišljijo, ve, kaj se z njim dogaja. Človek, ki ni v stiku s seboj, čustva zamrzne, potlači v podzavest ter se umika v otopelost. Kdor ne spremlja svojih misli, lahko naredi napačne odločitve.

Jezus zahteva, da smo budni. Evangelij ima dva vidika čuječnosti. Prva je budnost pred tatovi. Če bi gospodar vedel, kdaj pride tat, ne bi pustil, da bi vlomil v hišo. Tatovi lahko kradejo v domu, v podjetju ali v državi. Kako naj se jih varujemo? Nabavimo ključavnice, namestimo videonadzor, ustanovimo nadzorne komisije, kličemo policijo, sodstvo itd. Kaj pa duhovni vidik? Pazimo se tistega, ki krade dušni mir in pogublja duše. Varujmo se gospodarja teme, ki krade prave misli, vsiljuje napačna čustva in lažne predstave. Božja beseda vabi: Gospod rešuje smrti njihovo dušo, on je naša pomoč in naša obramba. Sami se ne bomo obvarovali tatu, varoval nas bo Gospod. Mi pa bodimo povezani z Njim.

Druga budnost je pripravljenost na prihod Gospodarja. »Blagor služabnikom, ki jih bo gospodar ob svojem prihodu našel budne. Opasal se bo, jih posadil za mizo in jim stregel.« Sem pripravljen na snidenje z Gospodom za veliko mizo v nebesih? Ne vemo, kdaj se zaključi življenje. Kaj bo z našimi načrti, skrbmi in zakladi? Zato: »ne boj se, mala čreda, kajti vaš Oče je sklenil, da vam dá kraljestvo. Prodajte svoje premoženje in dajte vbogajme. Naredite si mošnje, ki ne ostarijo, neizčrpen zaklad v nebesih, kamor se tat ne približa in kjer molj ne razjeda.«

Sv. Lovrencu, diakonu, je bilo zaupano varovati papeževo premoženje. Ko je nastopila nevarnost, je vse razdal ubogim. Ko so terjali od njega zaklade, je poklical uboge in jih predstavil izterjevalcem: ti so naša zakladnica. Ti so ga besni umorili. Umorili so telo, on pa se je rodil za nebesa in je naš veliki priprošnjik. Molitev, blagoslavljanje in vera so naša čuječnost in duhovna budnost, varna pot v večno življenje.        

Silvo Šinkovec