OBLEKA LJUBEZNI

Leta 1978 je svet pretresla vest, da je v Rimu nenadoma umrl papež Janez Pavel I., ki je Cerkev vodil samo 33 dni. V srca ljudi se je zapisal kot »papež smehljaja«. Izžareval je namreč pravo evangeljsko veselje in toplino, ob kateri si lahko začutil, da je življenje praznik. Mati Terezija iz Kalkute je ob njegovi smrti rekla, da bo novi papež moral hoditi po isti poti: da bo moral imeti srce predvsem za uboge, za tiste, ki so lačni kruha, in za tiste, ki so lačni človeške bližine in ljubezni, kar je še hujša in še bolj razširjena lakota našega časa. »To se kaže tudi v tem, da je marsikje po svetu uzakonjen splav. Ljudje se bojijo novih povabljencev na gostijo življenja,« je dejala mati Terezija.

Pesnik Josip Stritar je pred več kot sto leti zapisal resnico, ki velja še danes: »Za vse je svet dovolj bogat in srečni vsi bi bili, če kruh delil bi z bratom brat s prisrčnimi čutili.« Kaj nam Bog ponuja na gostiji življenja? Kaj pričakuje od mene Bog, ki me je povabil na gostijo življenja? Kdo se ne bi udeležil kraljevske gostije, če je med povabljenimi? Jezusova prilika nam govori, da smo vsi ljudje poklicani kot Božji svatje. Božje kraljestvo je podobno svatbi – praznovanju – veselju – srečanju. Po krstu smo postali deležni Božjega življenja.

V antični Cerkvi je bila navada, da so tisti, ki so bili krščeni ob veliki noči, v znamenje dostojanstva nosili belo obleko vse do bele nedelje. Sprejeli so Kristusa, postali so novi ljudje, zaživeli so novo življenje. Prizor ob koncu prilike o kraljevski svatbi govori o človeku, ki je bil izključen, ker je bil brez svatovskega oblačila. Svatovsko oblačilo pomeni predvsem »ljubezen, ki jo človek živi v odnosu do Boga in bližnjega«. Krstna obleka in vera sta dar, toda obleka, ki še manjka, je »obleka ljubezni«.                                       

Janez Turinek