Že sama zahvalna nedelja, ki nam jo podarja naša Katoliška Cerkev, je lep dan, ki nam je dan, da se skupaj zahvalimo dobremu Bogu za vse lepo in dobro, kar od njega sprejemamo vsak dan, vsak trenutek. To je dobro zapisal apostol Pavel: »Kaj pa imaš, česar bi ne bil prejel«. Tako dejansko dolgujemo Bogu prvo in najlepšo zahvalo. Tako je prijetno zjutraj, ko se prebudimo, reči: »Hvala ti, dobri Bog, ki mi podarjaš novo dan, tebi ga izročam z vsem, kar bom danes doživel.« Potem doživimo skozi dan toliko lepega in dobrega po ljudeh in po dogodkih, da se zvečer lahko samo še za vse zahvalimo. Posebno hvaležnost čutimo do naših staršev, ki so nam podarili telesno življenje in skrbeli za nas. S svojim življenjskim zgledom so nas pripeljali v svet vere v Katoliški Cerkvi. Na naši življenjski poti smo srečali in še srečujemo toliko dobrih ljudi, ki so nam pripravljeni vedno pomagati in le ti so za nas pravi Božji prijatelji. Naj jim bo za to Bog bogat plačnik.
Včasih pa nam v naših težjih trenutkih življenja pošlje Bog človeka, ki nas obdari z obilo mero dobrote. Po dveh operacijah v bolnišnici se človek znajde brez telesnih moči. Zraven moje bolniške postelje je ležal mož musliman, ki mi je veliko pomagal v moji nemoči. Vedno, ko sem potreboval kakršnokoli pomoč, je bil ob meni. Tako se je med nama stkala topla prijateljska vez, ki ostaja trajna. Za vedno mu ostajam hvaležen za njegovo toplino in pomoč. Hvala Bogu za vse dobre ljudi okrog nas in po svetu.
Jože Škrinjar, duhovni pomočnik
Comments