V nebesih sem doma

Cenimo ljudi, ki vidijo, opazijo in začutijo bližnjega. Morda smo sami preživljali težko preizkušnjo in je nekdo to opazil, se nam približal in nam ponudil pomoč. Ali pa smo mi začutili, da je nekdo v naši bližini v težavah in smo mu pomagali. Še več je morda trenutkov, ko drug drugega vidimo, ne da bi ga resnično opazili. Spregledamo signale, ki nam jih ljudje sporočajo. Danes, ko 'živimo hitreje', je to bolj očitno kot v preteklosti.

Bogatin iz evangelija ni opazil Lazarja pri svojih vratih, čeprav ga je videl skoraj vsak dan. Ni ga opazil, ker bi bil preveč zaposlen ali bi se mu preveč mudilo, ampak ker je bil preveč vase zatopljen, suženj svojega bogastva in svojega življenjskega sloga. Izgubil je sposobnost opaziti bližnje okrog sebe. Pozabil je tudi na Boga. Skupaj s svojimi brati ni slišal, kaj jim Bog govori po Mojzesu in prerokih.

Prilika ne govori o dveh skupinah ali dveh razredih ljudi, temveč o dveh posameznikih. Bog pride k nam v posamezniku, ki nam 'prekriža' pot. Gospod nas kliče po konkretnem človeku, s katerim se srečamo iz oči v oči v določenem trenutku. Naš odziv naj bo v skladu s tem, kar nam Bog govori po svojem Sinu v evangeliju. Jezus je jasno povedal, da ko postrežemo bližnjemu, postrežemo njemu samemu. »Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti …« (prim. Mt 25,35-36). Poistoveti se s posamezno osebo.

Jezus s priliko o bogatinu in Lazarju sporoča, da obstaja posmrtno življenje ne glede, ali nekdo veruje ali ne. Opominja nas, da bomo po svoji smrti izkusili Božjo pravičnost, ki jo razodeva Sveto pismo. Če se krivice dogajajo v tem življenju, se v prihodnjem ne bodo.

Blaženi Anton Martin Slomšek je kot pastir

Božjega ljudstva videl potrebe Slovencev ter jim z besedami in spisi pomagal, da bi čimbolj živeli evangeljsko življenje in prispeli v nebeški dom. Zato naj nas navdihuje njegova misel: »Dve kratki, pa zlati besedi sta: Moli in delaj! – in obsegata vse, kar nam je treba za časno srečo in večno zveličanje.«  

Roman Travar