Rožnovenska nedelja

Prva nedelja v oktobru nosi ime »rožnovenska« - po prazniku rožnovenske Matere Božje, ki ga obhajamo 7. oktobra. Je živ spomin na moč molitve rožnega venca, ki je pred dobrimi štiristopetdesetimi leti ob bitki pri Lepantu spremenila takratno družbeno-politično dogajanje in imela odrešujoče sadove za krščansko Evropo.

Moji zgodnji spomini na molitev rožnega venca segajo v daljne otroštvo. Ko smo se ob večerih vozili tričetrt ure dolgo pot od starih staršev, kjer smo pomagali na kmetiji, proti domu, smo navadno spotoma molili rožni venec. Vsak od otrok kakšno desetko—in v nekem obdobju nas je bilo ravno dovolj za en rožni venec. Podobno je bilo ob nedeljah zvečer doma. In pa ob prazniku vseh svetih. Večkrat se mi je molitev rožnega venca zdela neskončno dolga. Danes vem, da je dejansko neskončna, saj ima vpliv na neskončnost—večnost. Če me je v otroško-mladostniških letih ta molitev pogosto uspavala, danes vem, da ima res pomirjevalni učinek in da daje miren spanec—z razlogom. Če se mi je včasih zdela to matematična molitev s kopičenjem in seštevanjem zdravamarij v desetki, z mnogimi možnimi napakami, mi danes pri rožnem vencu številke niso več pomembne. Postal mi je molitev, ki presega matematiko in logiko; molitev, ki na poti ali sprehodu preprosto postane dih in korak, četudi je kakšna zdravamarija več ali manj. Zame danes rožni venec ni več »pogrevanje« preteklosti. Prej je obnavljanje evangelija. Še več: je premišljevanje, kako in kje se evangelij udejanja in uresničuje v mojem življenju. Npr.: ki si ga Devica od Svetega Duha spočela me vabi k razmisleku, kaj vse se mi porodi v sodelovanju s Svetim Duhom in kako to spravim v življenje; ob skrivnosti ki je v Kani Galilejski naredil prvi čudež se večkrat zahvalim ali pa prosim za kak čudež v kakšnem zakonu … In tako rožni venec postane živa, neskončna, pomirjajoča in s številkami neobremenjena molitev.

Ves oktober je mesec rožnega venca. Ravno prav dolgo obdobje, da mi ta molitev, če jo prakticiram vsak dan vsaj po delčkih, »zleze pod kožo«, četudi mi morda še ni čisto domača in pisana na kožo. In da tudi v družbenem merilu spet kaj obrne na bolje.     

Janko Rezar