Premnogokrat tipamo, otipamo in ne čutimo. Prav tako se je zgodilo učencema, ki sta Jezusa prepoznala po lomljenju kruha. Ob spoznanju, da je stopil On mednje, sta postala vznemirjena … Oh, kolikokrat smo vznemirjeni, žalostni, osamljeni, slabotni, kličemo, kličemo … pa ne prepoznamo, da je stopil On med nas. Nič kolikokrat nas, mene, vas Kristus sprašuje, zakaj si preplašena, zakaj se ti v srcu oglašajo dvomi. Navadno potrebujemo ogromno časa, da utišamo dvom, mnogokrat ga potlačimo ... zgodi se, da notranji glas, ki nas opominja nanj, sčasoma utihne, saj smo ga zavestno preglasili. Kristus, daj nam moč, da te tipamo, otipamo, začutimo in da hodimo za teboj. Zbistri nam pogled, da te prepoznamo, ko lomiš kruh. Naj se nam oznanja spreobrnjenje v odpuščanje grehov, naj bo Jeruzalem za vsakega izmed nas tukaj in zdaj. Aleluja, vžgi nam srce, naj bo goreče, naj te prepozna in obudi tvoj glas.
Irma Furst Lah