"Pridi ven!"

Evangelij o Lazarju me vedno znova spomni, da je človeška pot prežeta s trenutki, ko se nam zdi, da Bog molči ali da prihaja prepozno. Takrat se v nas rodi nemir – kot se je v Marti in Mariji – in s tem nemirom se lahko poistoveti vsak človek, ki nosi skrbi, bolečino ali vprašanja. A Jezusov prihod v Betanijo pokaže, da Bog nikoli ne odneha z nami, tudi ko mi že omagujemo. Ko pravi: »Jaz sem vstajenje in življenje,« ne govori le o Lazarju, ampak o vsakem človeku, ki si želi novega začetka, moči, upanja ali smisla. Včasih potrebujemo veliko potrpljenja, da prepoznamo, kje že deluje, saj se njegovi čudeži pogosto rojevajo počasi, tiho in drugače kot smo pričakovali. Osebno me nagovori trenutek, ko se Jezus zjoka – to je dokaz, da se našim solzam ne posmehuje, ampak jih nosi z nami. In ko pokliče: »Pridi ven!« verjamem, da to velja za vse nas: da stopimo iz teme v svetlobo, iz strahu v pogum, iz obupa v življenje, ker nas Bog vedno vodi proti dobremu.   

Vesna Deržek Sovinek