Poslednja sodba
Poslednja sodba – ločitev ovac od kozlov. Na prvi pogled bi lahko sklepali, da nas bo Jezus spraševal po velikih rečeh – po naši verski gorečnosti ali številnih lepih besedah, izrečenih o Bogu. Vendar pa On sprašuje po najbolj vsakdanjih, zemeljskih stvareh. Zanimivo je, da niti pravični niti obsojeni niso prepoznali Jezusa v ljudeh, ki so jih srečali na svoji poti. To kaže, da ljubezen ne ve vedno, da ljubi Boga; prepričana je, da ljubi le sočloveka. Bog najpogosteje prihaja v podobi neprijetnega mimoidočega. Jezus ne sprašuje, ali smo popravili ves svet, ali smo nahranili vse lačne, obiskali vsako osamljeno dušo ali rešili vsako človeško stisko. Sprašuje po konkretnem posamezniku – po tisti eni osebi, ki nam je prekrižala pot. Svetost se torej ne začne z velikimi sklepi. Morda se začne v trenutku, ko nehamo ravnodušno hoditi mimo majhnih človeških dram. Kajti ob koncu našega življenja se lahko izkaže, da se naša najpomembnejša srečanja z Jezusom niso zgodila med pripravljenimi molitvami, temveč v trenutkih, ko je nekdo potreboval človeka – in mi smo bili ta človek.
Marjana Mladinov Pirc

Komentarji