Prvi vzpon na pomembnejši vrh, rudarski skok čez kožo, prehod čez ekvator, sprejem v druščino planincev, motoristov ali kakšnih drugih navdušencev ... vsi ti prelomni dogodki v življenju so navadno zaznamovani s krstom. Če gre za kakšno posebej težko preizkušnjo, pravimo, da smo prestali celo »ognjeni krst«. Kot bi bil krst nekakšen dogodek, ki zaznamuje oz. obeleži vsak trenutek, ko svojemu življenju dodam nekaj pomembnega, povsem novega. Nekako tako kot če bi tisti, ki so ta »prehod« že prestali, hoteli reči: šel si skozi enako preizkušnjo, enak prehod, zdaj si eden izmed nas.
Nekaj takega je želel sporočiti Jezus, ko je stopil v vodo reke Jordana, kamor so se hodili krščevati mnogi na povabilo Janeza Krstnika, naj se spreobrnejo. Stopiti v vodo in se dati krstiti je pomenilo priznati svojo človeško omejenost, grešnost, pa tudi pripravljenost spreobrniti se. Jezus spreobrnjenja ni potreboval, zato mu je Janez branil krst. A njegov vstop v vode Jordana je jasno sporočilo: tudi jaz sem eden izmed vas, pravi človek.
Ob tem, ko je Sin razodel svojo človeškost, je Oče razodel še več. Glas z neba in prisotnost Božjega Duha potrdita, da je Jezus tudi ljubljeni Božji Sin, deležen Božjega veselja. In če se je ta, Božji Sin, dotaknil vode Jordana, velja za privilegij biti krščen, to je: dotakniti se iste vode, ki se je je dotaknil in jo s tem posvetil sam Božji Sin. S svojo prisotnostjo je dal krstni vodi nov pomen. Predstavlja dotik Božjega, božanskega. Pomeni prehod - pasho - iz človeškega, zemeljskega, grešnega, v Božje, nebeško, odrešeno. Pomeni prehod iz smrti v življenje, ki ga je Kristus uresničil ob pashi - veliki noči.
Če z različnimi krsti druščina sporoča novincu: »Postal si eden izmed nas,« zaznamovanje s krstno vodo sporoča še mnogo več. V krstu Bog - Sveta Trojica - sporoča: »Zdaj si eden izmed nas, ljubljeni Božji otrok.« To pa je korak, preskok, napredek, ki zaznamuje. Za vedno. In vabi k ostajanju v tem, kar smo postali, kakor pravi Tertulijan: »Mi, ribice, se po naši ribi, Jezusu Kristusu, rodimo v vodi in smo odrešeni le, če v vodi tudi ostanemo.«
Janko Rezar, župnik