POGLEJ TO LUČKO

Smo na sredini postnega časa. Vstopni spev četrte postne nedelje se glasi: »Laetare Jerusalem – Veseli se, Jeruzalem!« To je vabilo k veselju sredi spokornega časa; bliža se namreč velika noč. Spominjanje bližajoče se zmage Kristusa nad grehom in smrtjo. Na nedeljo Laetare je poudarjena Kristusova luč, ki razsvetljuje slepe in nas kliče k veselju in prijateljstvu z Bogom. Bog je v dneh stvarjenja dejal: »Bodi svetloba!« (1 Mz 1,3-4). Psalmist občuduje Stvarnika in ga poveličuje kot tistega, ki se »ogrinja s svetlobo kakor s plaščem« (Ps 104,2). Apostol Janez pa v knjigi Razodetja gleda v Nebeški Jeruzalem, mesto, ki »ne potrebuje sonca, ne meseca, da bi mu svetila; kajti božje veličastvo ga je razsvetlilo in njegov svetilnik je Jagnje« (Raz 21,23).

To bogato ozadje pomena svetlobe v Svetem pismu nas vodi k Jezusovi ozdravitvi sleporojenega. Jezus podari fizični in duhovni vid slepemu človeku. Razodene se mu kot resnični Bog svetlobe in pričakovani Zveličar. Med navzočimi se vname spor med tistimi, ki sprejemajo Jezusa kot »Luč sveta«, in tistimi, ki ga zavračajo, med vero in nevero, med svetlobo in temo, med zaslepljenostjo in bistrovidnostjo. Judovstvo in krščanstvo se na tej točki lomita. Judje niso hoteli sprejeti Jezusa kot pričakovanega Odrešenika. Kdor je Jezusa priznal za Božjega Sina, je bil takoj izgnan iz sinagoge – iz judovskega svetišča. Ker farizeji niso sprejemali Kristusa kot osebe, so zavračali tudi njegova mesijanska znamenja in čudeže. V svoji zaslepljenosti so si izmišljali vse mogoče: verjetno bi danes rekli, da je to, kar je Jezus storil, storila »umetna inteligenca«; zanikali so sam dogodek, nato so dvomili v istovetnost ozdravljenega. Potem so se sklicevali na izročilo, nazadnje na zapoved sobote in na svojo pravičnost in poučenost. Le kdo bi lahko vedel več kot oni? Pred takšno zaslepljenostjo je še Bog nemočen. Sleporojeni pa je sprejel Jezusa za Odrešenika in postal otrok Luči.              

Janez Turinek