Oznanjevanje – sporočanje je v tem sodobnem svetu zelo zahtevno. Piše – sporoča se vedno več, saj je možnosti sporočanja v besedi in sliki že skoraj neskončno veliko. Pišemo – sporočamo že praktično vse. Med mnogimi zapisi je tudi Sveto pismo, ki ga kristjani razumemo kot Božji nagovor človeku in človeštvu. Božja sporočila so še posebej zahtevna, saj prihajajo od »zgoraj« k bolj ali manj razumevajočemu človeku. Kaj vse nastane iz teh sporočil! Kdo je ta, ki mi sporoča, kaj mi sporoča, za koga mi sporoča, kaj pričakuje ... in še mnogo drugih vprašajev je. Prerokom je zaupano veliko in Navdihujoči pričakuje neomajno oznanilo – z vsemi posledicami izpolnitve.
Dar – darovanje je v tem času še posebej pomembno. Mnogo je stisk – telesnih, duševnih in duhovnih. Vse te stiske so, še posebej nam kristjanom, velik izziv. Sprašujemo se, kje in kako napajati to tako pomembno sposobnost? Tista »ta prava« prihaja iz Jezusove daritve. Apostol Pavel razlaga, da je treba dati naša telesa v živo in sveto ter Bogu všečno daritev in samo tako bo naše bogoslužje po pameti. Takšna »predelava« našega življenja je zelo zahtevna. Redno in doživeto bogoslužje vnaša potrebne sposobnosti za karitativno življenje.
Sprejemanje Jezusovega nauka je skoraj neverjetna zgodba – že za apostole in seveda tudi za nas. Iz Svetega pisma in iz življenja številnih kristjanov poznamo Jezusovo zgodbo. Nagovarja nas njegovo rojstvo, trpljenje, smrt, vstajenje. Navdušeni smo nad njegovimi čudeži in nad njegovim odnosom do vseh ljudi – še posebej do revežev in grešnikov. V veliki zadregi pa smo, ko svojim učencem govori o svoji smrti in ne dopušča odvračanja. Petra, ki je to poskušal, je ostro zavrnil z besedami: »Pojdi od mene, satan, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško.« Jezus misli resno – vse je zastavil za naše odrešenje, za večno srečo.
Tone Krašovec, duhovni pomočnik
Comments