Včeraj smo zaključili zdaj že staro leto 2022, s tem pa tudi "veseli december", katerega prvi del vse sosednje države, ki so - zgleda - manj "bogaboječe", brez težav imenujejo advent, kar tudi je. Pater Cestnik je v rednem decembrskem komentarju na Ognjišču podal opažanje, s katerim se bojim, da se po večini strinjamo, da če že, žal, prepogosto ne gre za "veseli", temveč bolj za "živčni" december.
A praznik Božje Matere in hkrati svetovni dan miru, ki ga v Cerkvi obeležujemo na 1. januarja, pred nas postavlja besede Matejevega evangelija, s katerimi Bog zopet niza jasna znamenja in po katerih nas želi učiti. Kraj Jezusovega rojstva, Betlehem, v dobesednem prevodu pomeni »mesto kruha«; jasli so prostor, namenjen za krmo, hrano živali; krati pa je bil Betlehem kraj, kjer so judje vzrejali ovce, drobnico za obredna darovanja v Jeruzalemskem templju. In Jezus, Bog, ki rešuje, Jagnje Božje, ki odjemlje grehe sveta, se rodi prav tam, v mestu kruha, v prostoru za hrano, na poljanah, kjer se vzreja živali za daritev. Že v prvih trenutkih izstopa Boga iz neskončnosti v svet Bog jasno pokaže, da Jezus prihaja kot dušna hrana za vse.
Zato nam želim, da bi poleg vseh takšnih in drugačnih novoletnih zaobljub nikakor ne pozabili prav na to resnično hrano za našo dušo, na Boga. Res se ga držimo, saj se včasih zdi, kot da se je hudič "strgal z verige". Že v začetku leta se zavestno postavimo na Kristusovo stran, na breg Njegove zveličavne resnice. S prošnjo za celo leto: da bi Mu bili zvesti, da bi vršili Njegovo voljo in da bi zavrnili, kar ni od Njega. To pa ne pomeni, da to ne more biti leto sprememb. Prav zaradi iskrenega odnosa do Boga in do nas samih prosimo Marijo in dopustimo, da bo za vsakega od nas to leto rodovitnih od-ločitev. Zato se ga v tem norem času - pravzaprav pa v vsakem času - oklenimo. In naj za nas velja: Bog ali nič!
Matic Lesjak, vikar